25th International Feminist and Queer Festival Red Dawns – Rdeče Zore – March 2024, ACC Metelkova mesto, Ljubljana, Slovenia

O zgodovini festivala

Pobudnice festivala žensk Rdeče zore smo leta 2000 na Metelkovi delovale v okviru društev KUD Mreža, ŠKUC-LL, Monokel in v medtem že zamrlih Ženskem centru in Kasandri. Povezalo nas je izpraševanje položaja žensk v neločljivem spletu umetnosti, kulture, politike, aktivizma in vsakdanjega življenja. Izkazalo se je, da ženske tudi na Metelkovi opravijo večino organizacijskih in ustvarjalnih, a obenem nevidnih del, ki so pogoj za delovanje in živost tako velikega avtonomnega kulturnega centra. Odločile smo se, da na mednarodni dan žena, 8. marec, organiziramo festival, ki bo javni prostor razprl za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju.

Nismo se obremenjevale z iskanjem “bistva” žensk, saj so feministični boji preteklosti pokazali, da vprašanje z opredeljevanjem skupnih bioloških ali celo značajskih potez žensk zastira pogled; pozornost iz vsakdanjega podcenjevanja in izkoriščanja žensk in moških v patriarhalni družbi preusmerja v metafiziko “ženstvenosti” in “možatosti”. Namesto utrjevanja meje ali celo sovraštva med spoloma, je festival Rdeče zore ustvarjalnost in druženje vseh udeleženk in udeležencev izkoristil za izpraševanje samoumevnosti meja, ki ne ločujejo in osamijo spolov, temveč ljudi.

Povezave do preteklih edicij

Oktober 2013: Posebna edicija Rdečih zor

Od samih začetkov festival Rdeče zore prestavlja delo ustvarjalk in aktivistk, ki delujejo na območju Metelkove mesta. K sodelovanju vabi politično sorodne avtorice z Balkana in iz drugih dežel. Že leta 2001 je srečanje nizkoproračunskih in volunterskih obrobij iz Metelkove mesta potovalo tudi na druga prizorišča: v MC Podlaga (Sežana), v Pekarno (Maribor) in Mostovno (Nova Gorica). Ob tem se je tudi krog snovalk Rdečih zor znatno razširil, saj je vsak mladinski center ali klub k festivalu pritegnil lokalne ustvarjalke. Tretje leto so se organizatorkam in ustvarjalkam Rdečih zor pridružile Galerija Alkatraz, KUD Anarhiv, Radio Študent, DZAČ, Zavod CrossConversationCut, kamera REVOLTA, kino iNVISIBLE, kasneje pa tudi feministični debati krožek iz Fakultete za družbene vede, Teater Gromki, MKC Koper, MIKK Murska Sobota, žonglerska skupina iz Menze pri koritu in številne posameznice in posamezniki brez nadimka.

»Ko se premaknemo, nastane gibanje«

Več o poskusih Rdečih zor, da bi v Ljubljani ustvarile feministično in queerovsko (kontra)javnost, lahko preberete v magistrski nalogi Tee Hvala, ene od dolgoletnih soorganizatork festivala. Naslovljena je »When we Move, it’s a Movement«. Rdeče zore Festival as a Feminist-Queer Counterpublic [»Ko se premaknemo, nastane gibanje«. Festival Rdeče zore kot feministično-queerovska kontrajavnost].

Naloga je v angleščini, za izposojo je na voljo v Škratovi čitalnici (Kersnikova 4) in Lezbični knjižnici (Metelkova 6). V krajši obliki (100 str.) je na voljo v elektronski verziji revije Monitor ISH (XII/I, 2010). Povezava (PDF).

O imenu

Festival Rdeče zore je ime prevzel po iznajdljivem otroku ulice; revni junakinji iz romana Die rote Zora und ihre Bande. Rdečelasa deklica Zora skupaj z drugimi v vojni osirotelimi otroci zasede zapuščeno graščino nad hrvaškim mestecem Senj v prepričanju, da posest ne pripada lastnikom, temveč tistim, ki jo potrebujejo in uporabljajo. Njena “banda” iz zapora reši dvanajstletnega Branka, ki je bil zaprt zaradi kraje hrane, in tudi Branko se pridruži anarhistični skupini otrok, ki vse bolj ogroža moralo vaščanov. Senjčani obsojajo svobodo iznajdljivih in pogumnih, obenem pa kmalu uvidijo, da je v času vsesplošnega siromašenja težko zagovarjati enakost revnih in bogatih. Divjim otrokom ponudijo posvojitev in prijateljstvo.

Roman Die Rote Zora und ihre Bande je v letih po I. svetovni vojni napisal nemški pisatelj (pa tudi potujoči trgovec, ključavničar, mizar, urednik in še kaj) Kurt Kläber. Rdečo Zoro in druge zgodbe je objavljal pod psevdonimom Kurt Held, saj se je moral kot nemški politični pregnanec Hitlerjeve dobe in kot komunist tudi v “nevtralni” Švici zavezati ustvarjalni molčečnosti. Rdečo Zoro je tako pisal pod grožnjo izgnanstva iz druge domovine. Po Stalinovem paktu s Hitlerjem je opustil komunizem kot izdano ideologijo, ohranil pa je anarhistične ideale, ki jih poosebljata vihrava Zora in njena druščina izobčencev. Kurt Kläber tudi v drugih romanih – Die Schwarze Brüdern in Giuseppe und Maria – razredni boj opisuje s pogledom otroka in postal je zagovornik ubežnih otrok ulice, Rdeča Zora pa simbol, ki se po navdihu lahko primerja z romanoma Razbojniška hči Ronja in Pika Nogavička Astrid Lindgren.

Rdečelasa Zora je navdihnila tudi urbano-gverilsko in anarhofeministično skupino Rote Zora, ki se je za pravice delavcev, žensk in mladih borila tako, da je z izbranimi sredstvi napadala svoje zatiralce. Prva bomba je odjeknila leta 1974 v sodni palači mesta Karlsruhe, ki je dan pred tem odločilo, da imajo pravico do splava samo nekatere socialno ogrožene ženske. Rote Zora so odločitev razumele kot neposreden poseg v pravico do odločanja o lastnem telesu. V drugih akcijah so sodelovale z Revolutionäre Zellen, se konec sedemdesetih pridružile nasprotnikom jedrske energije, vse do sredine osemdesetih pa so v odmevnih akcijah napadale imperializem, sionizem in njegove gospodarsko-politične podaljške ter predstavnike patriarhalnega režima: nemške trgovce z ženskami (posebej azijskimi “nevestami”), doktorje, ki izvajajo prisilne sterilizacije, farmacevtska podjetja (Schering), nemška računalniška podjetja (Nixdorf) in multinacionalke (Siemens), ki parazitirajo na delu žensk v “švicfabrikah” tretjega sveta.

Ime Rote Zora je skupina izbrala, ker “je bilo v preteklosti združevanje v tolpe in delovanje izven zakona privilegij moških. Dekleta in ženske daví tisoč osebnih in političnih verig in prav zato bi se morale povezovati v množice “banditinj”, ki se borijo za lastno svobodo, dostojanstvo in človečnost. Res je, da smo dosegle nekatere pravice, a za njihovo upoštevanje se moramo še vedno iz dneva v dan boriti, saj sta red in zakon že v temelju naperjena proti nam. Radikalni boji žensk in podložnost zakonu – to dvoje nikakor ne gre skupaj!”

Čeprav festival Rdeče zore na patriarhalno nasilje ne odgovarja z orožjem, se s skupino Rote Zora strinjamo, da boj za pravice žensk še zdaleč ni končan in ni ločen od boja za družbeno pravičnost; in ne more biti zgolj reformatorski. “Legalne poti ne zadoščajo, dokler je tudi zatiranje in spolno nasilje legalno. Mož lahko legalno pretepa in posiljuje svojo ženo. V Nemčiji trgovci z ljudmi legalno kupujejo sestre iz revnejših dežel in jih prodajajo tukajšnjim moškim. Ženske lahko legalno uničujejo svoje zdravje z monotonim in slabo plačanim delom, ki komaj zadošča za preživetje. Gre za nasilne razmere, ki jih ne moremo več prenašati, za njihovo odpravo pa kritično mišljenje ne zadošča. Ozaveščanje, da nasilje nad ženskami obstaja, je bil pomemben korak, vendar nasilja ni odpravil. (…) Zatiranje je mogoce prepoznati samo skozi odpor. Zato sabotiramo, bojkotiramo, oškodujemo in se maščujemo za izkušeno nasilje in poniževanje tako, da napadamo tiste, ki so za to odgovorni.”

(Skupina Rote Zora citirana po: Dark Star (ured.): Quiet Rumours. AK Press/Dark Star, San Francisco, 2002; str. 101-102)

		DOMOV PROGRAM DONACIJE GALERIJE ORGANIZACIJA O ZGODOVINI Bodeča Neža Facebook BLOG LINKI ENG

<NAZAJ	O zgodovini festivala Pobudnice festivala žensk Rdeče zore smo leta 2000 na Metelkovi delovale v okviru društev KUD Mreža, ŠKUC-LL, Monokel in v medtem že zamrlih Ženskem centru in Kasandri. Povezalo nas je izpraševanje položaja žensk v neločljivem spletu umetnosti, kulture, politike, aktivizma in vsakdanjega življenja. Izkazalo se je, da ženske tudi na Metelkovi opravijo večino organizacijskih in ustvarjalnih, a obenem nevidnih del, ki so pogoj za delovanje in živost tako velikega avtonomnega kulturnega centra. Odločile smo se, da na mednarodni dan žena, 8. marec, organiziramo festival, ki bo javni prostor razprl za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Nismo se obremenjevale z iskanjem “bistva” žensk, saj so feministični boji preteklosti pokazali, da vprašanje z opredeljevanjem skupnih bioloških ali celo značajskih potez žensk zastira pogled; pozornost iz vsakdanjega podcenjevanja in izkoriščanja žensk in moških v patriarhalni družbi preusmerja v metafiziko “ženstvenosti” in “možatosti”. Namesto utrjevanja meje ali celo sovraštva med spoloma, je festival Rdeče zore ustvarjalnost in druženje vseh udeleženk in udeležencev izkoristil za izpraševanje samoumevnosti meja, ki ne ločujejo in osamijo spolov, temveč ljudi. Povezave do preteklih edicij Rdeče zore 4 / 2003 Rdeče zore 5 / 2004 Rdeče zore 6 / 2005 Rdeče zore 7 / 2006 Rdeče zore 8 / 2007 Rdeče zore 9 / 2008 Rdeče zore 10 / 2009 Rdeče zore 11 / 2010 Rdeče zore 12 / 2011 Rdeče zore 13 / 2012 Rdeče zore 14 / 2013 Oktober 2013: Posebna edicija Rdečih zor Rdeče zore 15 / 2014 Rdeče zore 16 / 2015 Rdeče zore 17 / 2016 Rdeče zore 18 / 2017 Rdeče zore 19 / 2018 Rdeče zore 20 / 2019 Rdeče zore 21 / 2020 Rdeče zore 22 / 2021 Rdeče zore 23 / 2022 Rdeče zore 24 / 2023 Rdeče zore 25 / 2024 Od samih začetkov festival Rdeče zore prestavlja delo ustvarjalk in aktivistk, ki delujejo na območju Metelkove mesta. K sodelovanju vabi politično sorodne avtorice z Balkana in iz drugih dežel. Že leta 2001 je srečanje nizkoproračunskih in volunterskih obrobij iz Metelkove mesta potovalo tudi na druga prizorišča: v MC Podlaga (Sežana), v Pekarno (Maribor) in Mostovno (Nova Gorica). Ob tem se je tudi krog snovalk Rdečih zor znatno razširil, saj je vsak mladinski center ali klub k festivalu pritegnil lokalne ustvarjalke. Tretje leto so se organizatorkam in ustvarjalkam Rdečih zor pridružile Galerija Alkatraz, KUD Anarhiv, Radio Študent, DZAČ, Zavod CrossConversationCut, kamera REVOLTA, kino iNVISIBLE, kasneje pa tudi feministični debati krožek iz Fakultete za družbene vede, Teater Gromki, MKC Koper, MIKK Murska Sobota, žonglerska skupina iz Menze pri koritu in številne posameznice in posamezniki brez nadimka. »Ko se premaknemo, nastane gibanje« Več o poskusih Rdečih zor, da bi v Ljubljani ustvarile feministično in queerovsko (kontra)javnost, lahko preberete v magistrski nalogi Tee Hvala, ene od dolgoletnih soorganizatork festivala. Naslovljena je *»When we Move, it’s a Movement«. Rdeče zore Festival as a Feminist-Queer Counterpublic* [»Ko se premaknemo, nastane gibanje«. Festival Rdeče zore kot feministično-queerovska kontrajavnost]. Naloga je v angleščini, za izposojo je na voljo v Škratovi čitalnici (Kersnikova 4) in Lezbični knjižnici (Metelkova 6). V krajši obliki (100 str.) je na voljo v elektronski verziji revije Monitor ISH (XII/I, 2010). Povezava (PDF). O imenu Festival Rdeče zore je ime prevzel po iznajdljivem otroku ulice; revni junakinji iz romana Die rote Zora und ihre Bande. Rdečelasa deklica Zora skupaj z drugimi v vojni osirotelimi otroci zasede zapuščeno graščino nad hrvaškim mestecem Senj v prepričanju, da posest ne pripada lastnikom, temveč tistim, ki jo potrebujejo in uporabljajo. Njena “banda” iz zapora reši dvanajstletnega Branka, ki je bil zaprt zaradi kraje hrane, in tudi Branko se pridruži anarhistični skupini otrok, ki vse bolj ogroža moralo vaščanov. Senjčani obsojajo svobodo iznajdljivih in pogumnih, obenem pa kmalu uvidijo, da je v času vsesplošnega siromašenja težko zagovarjati enakost revnih in bogatih. Divjim otrokom ponudijo posvojitev in prijateljstvo. Roman Die Rote Zora und ihre Bande je v letih po I. svetovni vojni napisal nemški pisatelj (pa tudi potujoči trgovec, ključavničar, mizar, urednik in še kaj) Kurt Kläber. Rdečo Zoro in druge zgodbe je objavljal pod psevdonimom Kurt Held, saj se je moral kot nemški politični pregnanec Hitlerjeve dobe in kot komunist tudi v “nevtralni” Švici zavezati ustvarjalni molčečnosti. Rdečo Zoro je tako pisal pod grožnjo izgnanstva iz druge domovine. Po Stalinovem paktu s Hitlerjem je opustil komunizem kot izdano ideologijo, ohranil pa je anarhistične ideale, ki jih poosebljata vihrava Zora in njena druščina izobčencev. Kurt Kläber tudi v drugih romanih – Die Schwarze Brüdern in Giuseppe und Maria – razredni boj opisuje s pogledom otroka in postal je zagovornik ubežnih otrok ulice, Rdeča Zora pa simbol, ki se po navdihu lahko primerja z romanoma Razbojniška hči Ronja in Pika Nogavička Astrid Lindgren. Rdečelasa Zora je navdihnila tudi urbano-gverilsko in anarhofeministično skupino Rote Zora, ki se je za pravice delavcev, žensk in mladih borila tako, da je z izbranimi sredstvi napadala svoje zatiralce. Prva bomba je odjeknila leta 1974 v sodni palači mesta Karlsruhe, ki je dan pred tem odločilo, da imajo pravico do splava samo nekatere socialno ogrožene ženske. Rote Zora so odločitev razumele kot neposreden poseg v pravico do odločanja o lastnem telesu. V drugih akcijah so sodelovale z Revolutionäre Zellen, se konec sedemdesetih pridružile nasprotnikom jedrske energije, vse do sredine osemdesetih pa so v odmevnih akcijah napadale imperializem, sionizem in njegove gospodarsko-politične podaljške ter predstavnike patriarhalnega režima: nemške trgovce z ženskami (posebej azijskimi “nevestami”), doktorje, ki izvajajo prisilne sterilizacije, farmacevtska podjetja (Schering), nemška računalniška podjetja (Nixdorf) in multinacionalke (Siemens), ki parazitirajo na delu žensk v “švicfabrikah” tretjega sveta. Ime Rote Zora je skupina izbrala, ker “je bilo v preteklosti združevanje v tolpe in delovanje izven zakona privilegij moških. Dekleta in ženske daví tisoč osebnih in političnih verig in prav zato bi se morale povezovati v množice “banditinj”, ki se borijo za lastno svobodo, dostojanstvo in človečnost. Res je, da smo dosegle nekatere pravice, a za njihovo upoštevanje se moramo še vedno iz dneva v dan boriti, saj sta red in zakon že v temelju naperjena proti nam. Radikalni boji žensk in podložnost zakonu – to dvoje nikakor ne gre skupaj!” Čeprav festival Rdeče zore na patriarhalno nasilje ne odgovarja z orožjem, se s skupino Rote Zora strinjamo, da boj za pravice žensk še zdaleč ni končan in ni ločen od boja za družbeno pravičnost; in ne more biti zgolj reformatorski. “Legalne poti ne zadoščajo, dokler je tudi zatiranje in spolno nasilje legalno. Mož lahko legalno pretepa in posiljuje svojo ženo. V Nemčiji trgovci z ljudmi legalno kupujejo sestre iz revnejših dežel in jih prodajajo tukajšnjim moškim. Ženske lahko legalno uničujejo svoje zdravje z monotonim in slabo plačanim delom, ki komaj zadošča za preživetje. Gre za nasilne razmere, ki jih ne moremo več prenašati, za njihovo odpravo pa kritično mišljenje ne zadošča. Ozaveščanje, da nasilje nad ženskami obstaja, je bil pomemben korak, vendar nasilja ni odpravil. (…) Zatiranje je mogoce prepoznati samo skozi odpor. Zato sabotiramo, bojkotiramo, oškodujemo in se maščujemo za izkušeno nasilje in poniževanje tako, da napadamo tiste, ki so za to odgovorni.” (Skupina Rote Zora citirana po: Dark Star (ured.): Quiet Rumours. AK Press/Dark Star, San Francisco, 2002; str. 101-102)