12. Mednarodni feministični in queer

festival Rdeče zore

Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore se je med 8. in 11. marcem 2011 že dvanajstič odvijal na različnih prizoriščih v AKC Metelkova mesto in v Zaklonišču v Parku slovenske reformacije.

Letos vam za uvod v branje ponujamo nekaj odlomkov iz intervjujev s preteklimi in sedanjimi organizatorkami festivala, ki bodo v celoti izšli v zborniku Rdečke razsajajo! konec aprila 2011. Knjigo bo izdalo društvo KUD Mreža, ki že dvanajst let skrbi za to, da Rdečke neprekinjeno počnemo prav to – razsajamo!

Vabljene, vabljeni na festivalske dogodke in druženje!

Poudarila bi pomen izkušnje. Za razpiranje pogledov ne potrebuješ pogovora, ni nujen. Učinek ima že to, da se z ljudmi družiš, da si v istem prostoru, da opazuješ ljudi in ti potem nekdo reče: »Nisem moški, počutim se kot ženska, zato nisem gej, ampak sem lezbijka, pa čeprav nisem.« Že ta izkušnja ti razkrije čisto drugačen svet; zaveš se, da je mogoče razmišljati tudi na ta način, zunaj konteksta, ki ga poznaš od prej. –Ana Jereb

Kljub temu da ne izhajajo iz anarhizma, Rdeče zore delujejo na enak način: neprofitno, neformalno in nehierarhično. Všeč mi je, da je festival nekomercialen, čeprav obstaja že dolgo; da je ostal neformalen, kljub temu da je dokaj uveljavljen. Na Rdečih zorah imajo možnost sodelovati prav manj uveljavljene umetnice, pa tudi tiste, ki so že znane, bodo k temu festivalu pristopile drugače. –Daša Tepina

Sodelovala bi že prej, a prav zaradi siceršnjega elitizma niti pomislila nisem, da bi se vključila v organizacijo festivala; da bi enostavno prišla in rekla: »Zdravo, tukaj sem!« Tudi na festivalu sem se počutila domače, čeprav nisem poznala veliko ljudi. Prisotnih je bilo več žensk in zdelo se mi je, da – čeprav se ne poznamo – med nami vlada nekakšna solidarnost. Tudi nastopajoče so se mi zdele dostopnejše. Vse to je gotovo povezano tudi z evforijo, ki je vladala na festivalu. –Mirjana Frank

Feminizem je zelo močna ideologija, je velik in nameren odmik od univerzalnega. Če razstavljaš na Rdečih zorah, moraš sprejeti posledice, saj gre za zelo močno oznako; ljudje te bodo dojemali kot feministko. Vprašanje je, če bi bil na festivalu pripravljen nastopiti vsakdo. Mislim, da ne. Feminizem ima močno identifikacijsko vlogo: politično, filozofsko, umetniško. Vprašanje je le, do katere mere ga v svojem delu dejansko zagovarjaš. –Slađana Mitrović

Feminizem ima svojo zgodovino, tradicijo, struje, kvir pa je novost, ki je nastala na lezbični in gejevski sceni, čeprav se zadnja leta širi tudi na druga področja. Ko so Rdeče zore feminizmu dodale kvirovsko dimenzijo, so začele uvajati neki svetovni trend in diskurz v prostor, kjer ga sploh ne poznajo. Koncepti se v lokalno okolje vpnejo šele takrat, ko imajo za sabo »sceno«. Če se bodo ljudje pri nas ukvarjali s kvirom, če bodo uvajali nove prakse, nov jezik, se bo koncept proizvedel sam. (…) Feminizem je pozabil na marsikaj, ko se je začel ukvarjati z identitetno politiko. Pozabil je na družbenoekonomski element, ki ga je nekoč že imel, ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, v neposredni politiki. Kvir in feminizem povezati s tem – to je naša naloga! Na ta način riješ po najglobljih koreninah patriarhalnosti in kapitalizma, ki nam z roko v roki krojita t. i. novi sistem. –Lidija Radojević

Zdi se mi, da se je z Rdečimi zorami spet začelo govoriti o feminizmu oziroma različnih feminizmih. Tega precej časa sploh ni bilo, še posebej potem, ko je zamrl Ženski center. Da se govori o feminizmu in feminizmih v današnjem času, je zelo pomembno, ker so se feministične iniciative iz osemdesetih razpršile v nevladne organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, teoretsko delo, tudi v univerzitetne programe, domače raziskave in še kaj. To stanje in naša preljuba demokratična ureditev pa sta ustvarjala lažni vtis, da feminizma več ne potrebujemo. A ga potrebujemo, četudi morda v nekoliko drugačnih oblikah. Sama sem pogrešala dogajanje, feministične razprave in zbiranje na javnih prostorih. –Suzana Tratnik

Morda je največji dosežek Rdečih zor prav to, da se je za najmanj petdeset punc v Ljubljani ustvaril javni prostor, v katerem namesto seksističnega zmerjanja in posmeha prevladuje ženskam prijazen govor. Torej prostor, kjer se lahko sprostiš, ker se ne obremenjuješ s tem, kdo ali kaj si v družbenospolnem in seksualnem smislu; prostor, kjer se o feminističnih temah lahko pogovarjaš na način, ki ga pri nas srečaš samo še na fakulteti, le da v primeru festivalskega druženja odpade tudi obremenjevanje s tem, kdo je ali ni dovolj izobražen, saj gre konec koncev za ulico, za Metelkovo. –Tea Hvala

Festival je enkraten dogodek in kot tak ima premajhen učinek – če govoriva o tem, kakšnega bi si želele. Da bi skupnost postala trajna … to je velika želja, velik cilj. Morda je preveč ambiciozen. Zame bi bil uspeh že to, da bi nam po letu dni organiziranja rednih dogodkov uspelo dobiti stalno publiko in v organizacijo postopoma vključiti več ljudi, ki bi predlagali nove vsebine in ki bi nam kasneje pomagali to tudi izpeljati. –Nataša Serec

Utemeljene kritike se mi zdijo ključne za razvoj festivala, saj sprožajo polemike. Seveda gre za vprašanje različnih pogledov, pa tudi za to, da festival ne more ustreči vsem pričakovanjem. Najpomembneje je, da je festival ‘non finito’, da konflikt razumemo kot izhodišče za samoizpraševanje ali snovanje drugačnega programa; da odprtih vprašanj ne odpravimo z dokončnimi definicijami.  –Jadranka Ljubičič