Hočemo svoj del zgodovine. Osmi marec je premalo, vidnost in subverzijo hočemo vsak dan. Januarja, februarja, marca, aprila, maja, junija, julija, avgusta, septembra, oktobra, novembra in decembra. Nočemo šteti let glede na arbitrarno določene mučenike katoliške cerkve, štejmo jih rajši glede na zažgane čarovnice, politične zapornice, ujetnice socialnovarstvenih zavodov, ki se borijo za preživetje. Nočemo slaviti mejnikov patriarhalne zgodovine, hočemo razgrniti tisto izbrisano, utišano, izgubljeno. Hočemo se spominjati nevidnih junakinj. Vsak dan. Poznati imena, dogodke in sistematično kriminalizacijo upornih ženskih teles. Z njimi okužiti pogovore, zidove, ulice, dokler se ne bo v stavbah, oknih, zavesah, cestah nabralo toliko moči in upornosti, da bodo začele vreščati nazaj. Takrat bomo vreščale skupaj.

Ne želimo krasiti sten. Raje jih rušimo, sesuvamo, kurimo. Lomimo vaše gender roles. Nismo statične, prijetne, nasmejane, tihe, ukročene. Zavojevana telesa si jemljemo nazaj. Ko jih postavljamo pred subjekt-iv kamere, postanejo neprijetna, sporočilna, aktivna, nekorektna. Izhajamo iz svojih teles, da bi lahko prevpraševale njihovo reprezentacijo. Na fotografijah vizualiziramo nevidno nasilje, ki ga doživljamo vsakodnevno. S strani patriarhalnega sistema, s strani države in kapitala. Ko nasilje postane vidno, se mu lažje organizirano upremo. Da bi se iz dvodimenzionalnosti naša jeza prelila v prostor in čas in ga zapolnila – dokler se ne osvobodimo.

Predstavitev bo potekala v obliki krajšega performansa/recitacije, s katero bomo osvetlile ideje za koledarjem. Temu bo sledila neformalna debata ali skupno vreščanje.

Vstop prost.

Soorganizacija: A-Infoshop, Vstajniske socialne delavke

Zemljevid AKC Metelkove