nazaj

Alenka Spacal: Mavrična maškarada, ilustracije, akvarel, bela tempera, 29 x 21 cm, 2013

Skupinska razstava: Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije

Na razstavi sodelujejo: Maša Cvar, Andreja Gomišček,  Ana Grobler, Marina Gržinić & Aina Šmid & Zvonka Simčič, Petra Hrovatin & Nada Žgank, Ana Marija Kanc, Jasna Klančišar,  Lezbično-feministična univerza (LFU), Mateja Lojen, Aprilija Lužar,  Zvonka Simčič,  Alenka Spacal, Vstaja Lezbosov, Nada Žgank.

Kuratorice in kurator: Ana Grobler, Jasna Klančišar, Sebastian Krawczyk, Tadeja Pirih.

V času festivala Rdeče zore, oziroma od 7 . – 8.  marca 2014, bo Galerija Alkatraz odprta od 15.00  –  24.00. Razstava bo odprta do 18. marca (ponedeljek-četrtek od 11.-15. in od 16. do 20. ure, petek od 15. do 23. ure).

Razstava v okviru 15. Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore je prva večja skupinska razstava družbenokritičnih del z lezbično-feministično noto v Sloveniji, kar dokazuje, kako spregledana in obrobna je ta tematika v javnosti. To je prva v seriji razstav na to temo, ki se pripravljajo v prihodnosti pod pobudo kuratorke Jasne Klančišar, Teje Oblak, Tadeje Pirih in umetnic Alenke Spacal in Andreje Gomišček.  V razstavo so vključena navdihujoča dela uveljavljenih in manj znanih avtoric, ki so nastajala od samih začetkov lezbičnega gibanja pri nas pa do sedanjih dni, vendar z očitnim poudarkom na vizualnem ustvarjanju zadnjih nekaj let. Razstava ni pregledna, saj vsebuje premalo del in umetnic, da bi zastopala vso mavrico ustvarjalnih pristopov. Vseeno kuratorski izbor na ogled ponuja nekatera ključna umetniška dela, ki ne samo da jim je v skupnem interesu izjava podpore lezbično-feminističnemu prizadevanju, temveč jo preko svojih avtoric tudi živijo. Razstavljena dela so utrinki večinoma spregledane produkcije, ki jo bodo predstavljene/i skupaj napravili bolj vidno in neizogibno, obenem pa jo brezkompromisno postavile/i v kontekst sodobne umetnosti, kamor tudi spada.

Razstavo sestavljajo politična, poetična, zanimiva, inventivna in celo humorna dela. Instalacija Sedem žensk, dva psa in trop podganc Ane Marije Kanc bo s portreti sedmih aktivistk najbrž privabila največ nasmehov na obraze. Zmes nepričakovanega načina upodobitve javnih oseb in predmetov, ki jih kot namigi na njihova življenja obdajajo, jih naredi prepoznavne ravno zaradi kančka pretiranega in ironičnega v portretih. Čisto drugačne nasmehe pa bodo izvabile ljubke ilustracije iz slikanice Mavrična maškarada Alenke Spacal. To bodo nasmehi olajšanja, saj je končno izšla prva slovenska avtorska slikanica, ki otroke seznanja z mnoštvom spolov in govori o istospolni usmerjenosti, odrasle pa očara z večplastnimi prispodobami LGBTQ* tematike. Želvi, ki sta se našli, sta na koncu slikanice objeti in ponosni, da sta želvi. Če bi se še poljubili, pa bi lahko vstopili v resničnost, ki je vse prej kot pravljična, kar so dokazali odzivi mimoidočih na performans Lezbični poljub Zvonke Simčič, pri katerem sta se dva lezbična para poljubljala pred Prešernovim spomenikom. A predvsem zaradi podobnih del in akcij bodo lahko lezbični poljubi postali nekaj vsakdanjega, saj imajo ta angažirana umetniška dela didaktičen potencial na prijazen način ljudi soočati z različnimi obstoječimi možnostmi.

Odzive mimoidočih in predvsem nesmiselno lepljenje žaljivk in stereotipov na posameznike in posameznice je obravnavala uspešna plakatna akcija Kdaj ti bo zmanjakalo lepila? Petre Hrovatin in Nade Žgank, ki je opozarjala na večplastno diskriminacijo. To sta fotografiji, na vsaki izmed katerih je oseba oblečena le v žaljivke na lepilnem traku, kot so lezba, peder, ciganka, prasica ipd. Tudi Lezbično-feministična univerza (LFU), avtonomen izobraževalni, teoretski, umetnostni in akcijski prostor za lezbijke in ženske, ki jih zanimajo lezbični feminizem, antifašizem in antikapitalizem, v svojem delovanju opozarja na diskriminacijo, obenem pa tvori prostor za zabavo in učenje, ki sloni na načelih samoorganizacije, avtonomije in aktivne udeležbe. Na razstavi bo na ogled dokumentarni video produkcije LFU. Pomen javnega prostora za lezbijke pa raziskuje tudi lezbično-aktivistična skupina Vstaja lezbosov, ki se bo na razstavi predstavila z videom Homo-Risk iz leta 2008. Poseben vpogled v tisto, kar nam je ponavadi skrito, pa bo ponudila fotografska serija Jasne Klančišar Objemi me močno. Fotografije sledijo intimni rutini vsakdana lezbičnega para in v črno-beli tehniki razkrivajo iskrice ljubezni med njima. Posebna poetika, ki preveva umetniško delo, je skupna tudi fotografskima serijama Tihe Mateje Lojen in My Face is Blazing Andreje Gomišček. Obe v  fotografski objektiv lovita dele telesa, a medtem ko Mateja Lojen v razstavljenem delu izpostavlja čutno s pridihom minljivosti, Andreja Gomišček portretira sebe, prekrito z mrtvaško belo barvo in kontrastno žarečimi rdečimi linijami. Obraz, hrbet, roke in boki si sledijo v naraciji, ki jo poudarja vsaki fotografiji dodano besedilo, le-to pa daje slutiti doslednost njenega lezbičnega angažmaja. Prav tako načelna je v vsem svojem opusu ustvarjanja Aprilija Lužar, ki se bo tokrat predstavila z Master-bacijo, risbami samozadovoljujočih se žensk na pisemskih ovojnicah. Delo vzpostavlja kontrast nelagodju žensk pri uživanju v lastnem telesu zaradi družbenih predsodkov. Master-bacijo bi lahko brali kot mojstrenje v samozadovoljevanju, a to je le začetek, saj obvladovanje telesa vodi v kreiranje moči zavedanja ženske, lezbijke. Seksualnost pa obravnava tudi Ana Grobler v zabavni računalniški porno igri Pleasure-Treasure, katere namen je prek zabave in užitka pri uporabnikih in uporabnicah spodbuditi poistovetenje z drugimi spoli in identitetami ter v animiranem likovnem okolju, ki želi spodbuditi domišljijo igralca ali igralke, pokazati, da so lahko identitete in seksualnosti precej bolj raznovrstne in zanimive, kot nas prepričuje družba. V delu Če boš segel v moje mednožje, boš segel vame Maša Cvar uporablja goloto kot sredstvo opolnomočenja, vendar na diametralno nasproten način. V svojem fotografskem avtoportretu, ki sega od pasu do gležnjev, mednožje prelepi s knjigo Zagovor pravic ženske Mary Wollstonecraft, pomembnim delom zgodnjega feminizma.

Galerija Alkatraz se bo v času festivala (6. 3.–8. 3.) pretvorila v osrednji prostor druženja in info točko Rdečih zor, zato se bo v udobnem vzdušju in v prijetni družbi moč dodobra in z užitkom posvetiti vsem delom na razstavi, med drugim tudi pomembni dokumentarno-umetniški fotografski seriji portretov lezbičnih aktivistk avtorice Nade Žgank iz leta 2004, ki je nastala ob 20-letnici lezbičnega in gejevskega gibanja v Sloveniji. Obsežen projekt, ki bo zaokrožil vizualno produkcijo in jo postavil v kontekst družbenega dogajanja, pa je nedvomno dokumentarni video Razmerja/25 let ŠKUC-LL Marine Gržinič, Aine Šmid in Zvonke Simčič, ki govori o 25. obletnici lezbične sekcije ŠKUC-LL (od 1987) in o lezbičnem gibanju v nekdanji Jugoslaviji. Obiskovalci in obiskovalke, željne dodatnega znanja, pa bodo lahko tudi posedele, popile čaj in v roke vzele knjigo LL25, Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987–2012 s predzgodovino urednic Tatjane Greif in Nataše Velikonja, ki jo je leta 2012 izdala založba ŠKUC v zbirki Vizibilija.

Vstop prost.

Soorganizacija: Galerija Alkatraz

Zemljevid AKC Metelkove

***

Aprilija Lužar, MASTER-BACIJA, DNA 13 DIMENZIJA, risbe na dopisnicah, 1987

Aprilija Lužar z Master-bacijo obravnava nelagodje žensk pri uživanju v lastnem telesu zaradi družbenih predsodkov. Delo Master-bacija se je začelo leta 1987 kot risbe na pisemskih ovojnicah mednarodnega aktivističnega dopisovanja, z namenom političnega vrednotenja užitka bivanja, in prešlo do nadgradnje z risbami, perfomansom in videom. Že med študijem na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu in pozneje na specialki pri profesorju Janezu Berniku na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je na prejetih pošiljkah iz Jugoslavije ali iz tujine začela upodabljati ženske, ki se samozadovoljujejo. Master-bacijo bi lahko brali kot mojstrenje v samozadovoljevanju, a ni zgolj to, saj obvladovanje svojega telesa vodi v kreiranje moči zavedanja ženske, lezbijke, dodaja avtorica.

Aprilija Lužar je diplomirala (1987) in zaključila slikarsko specialko (1991) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je umetnica aktivistka, ki s svojimi deli posega na področje političnega aktivizma, kar je tematizirala javno tudi v svojih ciklusih slik, razstavah in performansih od leta 1987. Njen multimedijski projekt Ženski taxi, TAXI ART, je zmagal na mednarodnem natečaju V-Day Stop Rape Contest v New Yorku (2002). TAXI ART je usmerjen k strogo zastavljenemu cilju: z različnimi pristopi; vključujoč akcije, razstave, intervjuje, dokumentiranje, performanse, video, medijske prezentacije in mednarodna kulturna sodelovanja, hoče javnost čim bolje informirati in senzibilizirati za problem nasilja nad ženskami in LGBTQ* populacijo.
http://aprilija.jimdo.com/

Zvonka Simčič, LEZBIČNI POLJUB, posnetek performansa, 2000

Performans Lezbični poljub je bil leta 2000 uprizorjen pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani. Dva lezbična para sta si tako v javnosti izmenjevala nežnosti in poljube. Posneto dogajanje in reakcije ljudi v okolici so prenašali v Galerijo Kapelica ter na kabelsko televizijo Ljubljana. Avtorica je z delom želela opozoriti na vzroke za nevidnost lezbičnih parov v javnosti ter poudariti, da je tudi njihova želja legitimna. Za dodatni video material sta bili izvedeni še dve akciji Lezbičnega poljuba, ena na sobotni ljubljanski tržnici in druga v času nedeljske maše pred baziliko Sv. Vida na Brezjah na Gorenjskem, najbolj obiskanem romarskem kraju v Sloveniji.Video iz posnetega materiala z istoimenskim naslovom je bil razen na festivalih v tujini predstavljen tudi v okviru festivala Rdeče zore v Menzi pri koritu (2001).

Zvonka Simčič je zaključila dodiplomski (1994) in podiplomski študij (1996) slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1988 redno in pogosto razstavlja svoja dela v Sloveniji in tujini. Mediji, ki jih uporablja so instalacije, video, performans, fotografija in računalniška animacija. Njena dela so močno povezana lastnimi izkušnjami v socialnem prostoru in bojem za človekove pravice. Od leta 1998 je aktivna v eksperimentalnem etno glasbenem ansamblu Uluru. Je ustanoviteljica Zavoda CCC (2001), ki se osredotoča na stičišča multimedijskih umetnosti kot tudi njim zadostnega družbenega okolja.
http://www.zavod-ccc.org

Marina Gržinič, Aina Šmid, Zvonka Simčič, RAZMERJA/ 25 let ŠKUC- LL, video film, 2012

Dokumentarni video film govori o 25. obletnici lezbične skupine ŠKUC-LL (1987-2012) in o lezbičnem gibanju v nekdanji Jugoslaviji. To je projekt, ki vizualizira in definira kontekst gibanja in LGBTQ* skupnosti znotraj, in v povezavi s politiko, ekonomskim stanjem, kulturo in pravnimi institucionalnimi strukturami. Kontekstualizacija deluje na dveh ravneh: najprej od propadajočega socializma do neoliberalnega kapitalizma, in nato v času devetdesetih let orisuje tranzicijo do sedanjega krvavega neoliberalnega globalnega kapitalizma. Video film vključuje analizo gibanja v Evropski uniji po letu 2004, ko je Slovenija postala članica EU, in vključuje diskusije in analizo družbenega ozračja, ki je sledil razpravam in zavrnitvi novega Družinskega zakonika v letu 2012. Družinski zakonik je bil zavrnjen na referendumu marca 2012, ko je večina zavrnila osnovne človekove pravice osebam v istospolnih zvezah in njihovim otrokom. Poseben prostor v video filmu je namenjen tudi Paradam ponosa na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Video film predstavi različne procese marginalizacije in boja za pravice LGBTQ* skupnosti v Sloveniji in širše, na prostoru nekdanje Jugoslavije. To je boj za večjo vidnost, obenem pa pričevanje o neverjetni moči lezbičnega gibanja, njegovem umetniškem in kulturnem potencialu, kritičnih diskurzih in emancipatorni politiki. Film je sestavljen iz intervjujev, dokumentov, umetniških projektov, posnetkov nočnega življenja in političnih nastopov.

Marina Gržinić je doktorica filozofije, raziskovalka na ZRC SAZU, umetnostna kritičarka in kuratorica. Je profesorica na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Je avtorica mnogih člankov, esejev in knjig. Aina Šmid je profesorica umetnostne zgodovine. Mnogo let je bila zaposlena kot urednica revije Ambient. Marina Gržinić in Aina Šmid se ukvarjata z videom že od leta 1982. Sodelovali sta v več kot 40 umetniških video projektih, skupaj posneli kratki 16 mm film ter vrsto video in medijskih instalacij, in prejeli več kot deset mednarodnih nagrad za svoje delo. Obe sta tudi režirali več neodvisnih video dokumentarcev in televizijskih oddaj.Od leta 2010 sodelujeta z Zvonko Simčič. http://grzinic-smid.si

Zvonka Simčič je zaključila dodiplomski (1994) in podiplomski študij (1996) slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1988 redno in pogosto razstavlja svoja dela v Sloveniji in tujini. Mediji, ki jih uporablja so instalacije, video, performans, fotografija in računalniška animacija. Njena dela so močno povezana lastnimi izkušnjami v socialnem prostoru in bojem za človekove pravice. Je ustanoviteljica Zavoda CCC (2001), ki se osredotoča na stičišča multimedijskih umetnosti kot tudi njim zadostnega družbenega okolja. http://www.zavod-ccc.org

Alenka Spacal, MAVRIČNA MAŠKARADA, ilustracije, akvarel, bela tempera, tuš, 29 x 21 cm, 2013, ŠKUC, zbirka Lambda

Ilustracije so nastale za avtorsko slikanico Mavrična maškarada, ki je leta 2013 izšla pri Založbi ŠKUC v Zbirki Lambda. Sodobna pravljica ob igrivi metaforiki preoblačenja razgrinja temo mnoštva spolov in istospolne usmerjenosti. Specifična LGBTQ* simbolika, ki ostaja na besedilni ravni ves čas metaforično večplastna, pride še posebej do izraza v likovni govorici, kjer so posamezni lezbični in feministični označevalci podani mnogo bolj eksplicitno. Pri Mavrični maškaradi gre tako za skupno estetsko sporočilo tekstovnega in vizualnega dela knjige, kar sicer predstavlja eno od značilnosti avtorskih slikanic, ki omogočajo največjo možno mero usklajenosti obeh izrazov.

Alenka Spacal deluje kot umetnica in teoretičarka. Diplomirala in magistrirala je iz filozofije ter doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. O vprašanjih spola piše v strokovnih člankih za odrasle in v pravljicah za otroke. Avtoportrete (2003-2005), ki jih je z oljnimi barvami naslikala na kuhinjske krpe, je razstavljala na več samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Mavrična maškarada (ŠKUC, Zbirka Lambda, 2013) je njena prva avtorska slikanica. Ilustracije iz pričujoče slikanice so bile razstavljene na bienalih ilustracije v Ljubljani (10. slovenski bienale ilustracije v Galeriji Cankarjevega doma, 2012) in v Beogradu (47. zlatno pero Beograda, 12. mednarodni bienale ilustracije, Umetniški paviljon “Cvijeta Zuzorić”, 2013). Avtorica pripoveduje Mavrično maškarado na prireditvah za otroke.
http://www.mavricna-maskarada.si/

Lezbično-feministična univerza (LFU), LEZBIČNO-FEMINISTIČNA UNIVERZA V AKCIJI, video, 2014

Video predstavlja del aktivnosti ustvarjalk Lezbično-feministične univerze (LFU), ki so jih v letih 2011-2013 izvedle na ulicah. To ni predstavitveni video, je predvsem kolaž njihovih akcij, protestov in sledi, ki so jih vtisnile v javni prostor. V prvi prikazani nočni akciji so se odzvale na kampanjo ene od zavarovalnic, ki naj bi osveščala udeležence v prometu, dejansko pa je objektivizirala telesa mladih žensk in jih izrabila za lastno promocijo. Vmes so nanizane tudi fotografije iz osmomarčevskih akcij, kjer svojo lezbično in feministično kritiko vpisujejo v tkivo samega mesta. Naslednji posnetek prikazuje protest N17, ko se je LFU priključila Avtonomnemu bloku in s protikapitalistično agendo pomagala širiti perspektivo ozkih uradnih sindikalnih demonstracij v Ljubljani. Video se zaključi z akcijo Free Pussy Riot pred rusko ambasado, kjer se je LFU povezala s skupinama feminističnega in queer festivala Rdeče zore in festivala Mesto žensk. Pridružile so se mednarodni podpori ruski feministični skupini Pussy Riot, zahtevale izpustitev njihovih članic, ki so jih zaprli, ko so kritizirale zlizanosti Putinove policijske države z rusko pravoslavno cerkvijo. V videu se LFU pomika iz noči v dan in vse glasneje izjavlja kritiko pariarhata in kapitalizma.

Lezbično-feministična univerza (LFU) je iniciativa posameznic, ki se je vzpostavila marca 2010 kot avtonomen izobraževalni, teoretski, umetnostni in akcijski prostor za lezbijke in ženske, ki jih zanima lezbični feminizem, antifašizem in antikapitalizem. “Univerza” je mišljena ironično, saj načini učenja slonijo na načelih samoorganizacije, avtonomije, aktivne udeležbe in demokratičnem odločanju vseh udeleženk.
http://lezbicnofeministicnauniverza.wordpress.com/

Maša Cvar, ČE BOŠ SEGEL V MOJE MEDNOŽJE, BOŠ SEGEL VAME, fotografije, 2012

Telo je v delu predstavljeno kot medij med našim jazom in svetom ter vprašanjem simbioze, ki jo človek mora vzpostaviti s svetom, v katerem se nahaja. Avtoportret tu postaja neke vrste refleksija. Je dokaz samozadostnosti in samostojnosti. Skozi objektiv avtorica zre sama sebi v oči in išče samo sebe. Avtoportret pa postaja dokaz, da ne potrebuje(mo) Drugega. Tistega Drugega (po Simone de Beauvoir), na katerem gradi(mo) svoj svet. Ne potrebuje(mo) ga zato, ker smo subjekt same. Pa čeprav nas svet, prepreden s podobo ženske kot objekta, ki je v slasti in lasti moškega, izrabljen v oglaševalske namene, prepričuje v nasprotno. Avtorica se želi s pomočjo avtoportreta navezati na samostojnost žensk, na edinstvenost, apriornost ženskega obstoja kot temeljnega za našo družbo in za vsakega posameznega individua. To naredi s tem, da na gol avtoportret, ki sega od gležnjev do pasu, na mednožje zalepi knjigo Mary Wollstonecraft Zagovor pravic ženske, ki je eno najpomembnejših del angloameriškega feminizma iz leta 1792. V njej poleg zgodnjefeminističnih idej o enakem izobraževanju moških in žensk, zavračanju moške intelektualne superiornosti ter pravno in ekonomsko neustreznem položaju žensk, Mary Wollstonecraft zahteva svobodo.

Maša Cvar končuje študij Filozofije in Sociologije kulture na Filozofski fakulteti. V svojih umetniških delih pogosto opozarja na problematiko neenakosti med spoloma, V svoji umetniški praksi se rada ukvarja s fotografijo in uporablja reciklirane materiale. Leta 2007 je kot fotografinja sodelovala pri filmu Prvi spomin. Leta 2009 se je predstavila v Cafe Open na 2. OpenartWallu s serijo črno-belih fotografij ženskega telesa. Leto kasneje je prispevala fotografijo za naslovnico knjige Vampirke in vijolice Andree Weiss. Leta 2012 je na natečaju Za raznolikost, proti diskriminaciji dobila nagrado za fotografijo. Sodelovala je tudi na festivalu Lezbična četrt, kjer je v okviru razstave Nomadinje razstavljala instalacijo, ki raziskuje pojem prostora skozi medij telesa in njegovih primarnih čutov.

Petra Hrovatin in Nada Žgank, KDAJ TI BO ZMANJKALO LEPILA?, plakat, 2009

Delo je nastalo po idejni zasnovi Petre Hrovatin, fotografirala je Nada Žgank. Fotografija povsem konkretno zastavlja vprašanje, kako dolgo bomo še lepili opazke in žaljivke na mimoidoče, sosede, znance in neznance ali pa kar na cela ljudstva. Neposredna fotografija, domišljena in tako enostavna, da ji ne moremo ubežati, zbode v oči in nas sooči z nas samimi. Fotografija je bila pred leti del zelo uspešne plakatne akcije v organizaciji Mirovnega Inštituta, v okviru projekta PROTECT – Progressing towards equality – An Intersectional approach to discrimination (program Progress).

Petra Hrovatin je aktivistka Vstaje Lezbosov, VJane Periklea, ki se poleg grafičnega oblikovanja ukvarja tudi z režijo in snemanjem kratkih dokumentarnih filmov, piše poezijo, izdeluje svetlobne instalacije, izvaja ulične akcije ter sodeluje s sodobnimi umetniškimi festivali.

Fotografinja Nada Žgank že več kot desetletje spremlja sodobni ples in druge performativne umetnosti. To počne na različne načine: dokumentira kulturni kontekst, v katerem se dogaja ples in izbira fotografsko perspektivo za beleženje ustvarjalnih procesov, predstav in teles, ki v predstavah nastopajo. Poleg sodobnega plesa in performativnih umetnosti njena fotografija sega na polje sodobnih godb in jazza, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma. Predstavila se je na več samostojnih in skupinskih razstavah: Utrinki iz življenja Romov v Sloveniji, Slovenski etnografski muzej, 1998; Foto (sp)ogledovanje ženskih mest, Cankarjev dom, 2002; 2XSOLO, jazz fotografija, Mala galerija, Cankarjev dom, 2006; Podobe minevanja, Galerija Photon, 2007, Kot da nihče ne gleda, Kino Šiška, Gibanica, 2011, Preobrazbe teles, Španski borci, 2011, Nadalandija, 17. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – mesto žensk, Slovenska kinoteka, 2011…

Nada Žgank, PORTRETI AKTIVISTK, fotografije, 2004

Serija portretov je nastala ob 20. letnici lezbičnega in gejevskega gibanja v Sloveniji. Nada Žgank je portretirala aktivistke, ki se zavzemajo za LGBTQ* pravice. Aktivistke je portertirala v urbanem okolju in jih tako postavila v kontekst družbe; iz fotografij portretiranke odločno zrejo v gledalca. Portreti so narejeni v tehniki z izrazito nasičenimi barvami, ki svojo vpadljivost in izpostavljenost prenesejo na portretiranko.

Fotografinja Nada Žgank že več kot desetletje spremlja sodobni ples in druge performativne umetnosti. To počne na različne načine: dokumentira kulturni kontekst, v katerem se dogaja ples in izbira fotografsko perspektivo za beleženje ustvarjalnih procesov, predstav in teles, ki v predstavah nastopajo. Poleg sodobnega plesa in performativnih umetnosti njena fotografija sega na polje sodobnih godb in jazza, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma. Predstavila se je na več samostojnih in skupinskih razstavah: Utrinki iz življenja Romov v Sloveniji, Slovenski etnografski muzej, 1998; Foto (sp)ogledovanje ženskih mest, Cankarjev dom, 2002; 2XSOLO, jazz fotografija, Mala galerija, Cankarjev dom, 2006; Podobe minevanja, Galerija Photon, 2007, Kot da nihče ne gleda, Kino Šiška, Gibanica, 2011, Preobrazbe teles, Španski borci, 2011, Nadalandija, 17. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – mesto žensk, Slovenska kinoteka, 2011…

Vstaja Lezbosov, HOMO-RISK, video, 2008

Dokumentarni video v katerem so zabeleženi aktivistični dogodki skupine. Poleg same akcije zajema tudi mnenja mimoidočih na ulicah.

Vstaja Lezbosov je aktivistična skupina ustanovljena v Ljubljani, leta 2007. Skupina prevprašuje namene in pomene javnega prostora ter išče odgovor na vprašanje, kje v njem je mesto za lezbijke. Aktivistična skupina Vstaja Lezbosov zajema več članic, ki se pojavljajo pri različnih projektih: Petra Hrovatin, Mojca Koželj, Vesna Vravnik, Simona Jerala in Irena Kovačević, ki je film zmontirala. S svojimi akcijami želijo vzpodbuditi tudi ostale lezbijke, da postanejo bolj glasne in jasne ob izključevanjih, žalitvah in zasmehovanjih v javnih prostorih. Javni prostor je namenjen vsem, je od vseh in nikakor ne zgolj od heteroseksualne populacije. Osebna varnost, dostojanstvo, svoboda gibanja in izražanja so pravice vsakega posameznika.

Ana Marija Kanc, SEDEM ŽENSK, DVA PSA IN TROP PODGANC, instalacija, 2011

Instalacijo sestavljajo potreti sedmih ustvarjalk in aktivistk, ki so avtorico navdihnile. Portretirane so kot lesene lutke. Tako kot marionete v predstavi, tudi umetničine lutke pripovedujejo zgodbo, vsaka postavljena v svoje malo gledališče, z rekviziti in osvetljavo, pa nas nasmejijo ali posedejo v razmišljanje. Lutke niso izdelane za predstavo, vendar pa bi se z njimi lahko odigrala zabavna in zanimiva igra.

Ana Marija Kanc je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija. Profesorji so ji dali profesorji nadimek »3D«, ker so njeni fotografski programi vedno vsebovali vsaj naslovnico, ki je bila izbočena, se je svetila ali migetala. Za les se je začela zanimati že kmalu, saj je pri fotografiji pogrešala taktilno razsežnost. Leta 2003 je imela samostojno razstavo My Pride v klubu Monokel na Metelkovi, leta 2006 pa je projektirala in izdelala notranjo opremo Lastne sobe (LL-Monokel in Ženska mreža).

Andreja Gomišček, MY FACE IS BLAZING, fotografije, 2012

Andreja Gomišček v fotografski seriji portretira sebe, prekrito z mrtvaško belo barvo in kontrastno žarečimi rdečimi linijami. Obraz, hrbet, roke in boki si sledijo v naraciji, ki jo poudarja vsaki fotografiji dodano besedilo. “Moj obraz plamti (My face is blazing)”, piše na fotografiji obraza, “preko rdeče linije na mojem hrbtu (through red line on my back)” pa žarenje zavzema njeno telo. “Izračunov (calculations)” na fotografiji polrazprtih rok, ki bi jih lahko brali tudi kot preračunljivost, pa “nikoli ne počne (I never do),” kar se izpiše na fotografiji boka s podlaktjo. Delo, ki kot magnet pritegne pozornost z iskreno vsebino in podobami, daje slutiti o brezkompromisnosti avtoričinega lezbičnega aganžmaja, obenem pa sproža občutke, ki se jih ne da enostavno razčleniti in so lahko tema mnogih prihodnjih razmišljanj.

Andreja Gomišček je diplomirala iz sociologije kulture in hrvaškega, srbskega ter makedonskega jezika na Filozofski Fakulteti. Razstavljala je samostojno in skupinsko, sodelovala tudi na festivalih Rdeče Zore (2005, 2008, 2009), Mesto Žensk (2006), Femfest (2007). Živi in dela v Ljubljani. V svojih delih, predvsem skozi prizmo lezbičnega in gejevskega dogajanja problematizira družbena vprašanja. V svoje abstrakcije tako umešča konkretni segment obstoječega prostora.
http://artplace-linijetocke.blogspot.com

Jasna Klančišar, OBJEMI ME MOČNO, fotografije, 2001

Objemi me močno (Squezee Me Tight) je zgodba o intimnem prostoru, ki ga brez omejitev polnijo čustva, pogledi, dotiki in misli. To je prostor, ki se neprestano spreminja; v nekem trenutku si ga želimo deliti, v naslednjem ga hočemo le zase. Lahko je kot objem; šibek in nas pusti hladne ali pa je topel in silen, krčevit ali dušeč. Serija fotografij zasleduje ljubezen, a ne zgolj kot erotični odnos, orisuje jo predvsem kot skrb in bližino dveh src.

Jasna Klančišar je diplomirala in magistrirala na FAMU – Filmova a Televizni Fakulta Akademie Muzickych Umeni v Pragi, smer fotografija. Od leta 1991 svoja dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Poleg avtorskega dela, od leta 1990 sodeluje z nevladnimi organizacijami in se zavzema za pravice LGBTQ* populacije. Začela je kot fotografinja dogodkov v Roza disku, dokumentirala tudi druge dejavnosti organizacije in sodelovala pri ustvarjanju Revolverja, Pandore, Lezbozina ter sodelovala pri kreiranju vizualne podobe Žive književnosti. Ustvarila je galerijski prostor v baru Open in tam organizirala razstave. Bila je kustosinja treh skupinskih razstav na Lezbični četrti 2012 in 2013 ter soorganizirala projekt Dnevi raznolikosti. Na Akademiji za vizualno umetnost A.V.A. in Višji strokovni šoli Sežana, smer Fotografija poučuje fotografijo.
www.jasnaklancisar.net

Mateja Lojen, fotografija iz serije TIHE, 2010

Fotografija je del serije fotografij ženskega telesa in je nastala skozi strast dotika ter pohlepa po svobodi. Predstavljena je ženska skozi raznolika občutja, od igrivosti, uživanja skozi lepoto linij do skoraj absurdnih podob v vlogi sestavljanke življenja, v krogu bolj ali manj identičnih podob. Izrazito sprane porumenele barve papirja in telo preplaščeno z organskimi vzorci nas sprva popeljejo v omamen svet erotike, a nas pustijo z občutkom minljivosti.

Mateja Lojen je končala gimnazijo, a jo je, bolj kot družboslovni predmeti, zanimala umetnost, bolj kot splošna zgodovina, pa zgodovina žensk. Že v srednji šoli se je začela ukvarjati s plesom in gledališčem. Z ekipo mladih ustvarjalcev je ustanovila mladinski klub v Domžalah, kjer vodi različne delavnice. Zanimata jo gib in gledališče, leta 2010 pa se je začela posvečati tudi fotografiji. Takrat je nastala fotografska serija Tihe. Ne glede na medij ostaja zvesta temam,ki govorijo o ženski, ki ljubi ženske.
http://artphotographymatejalojen.weebly.com

Ana Grobler, PLEASURE-TREASURE, računalniška igea, 2009-

Namen igre Pleasure-Treasure je preko zabave, skrbno vpeljanih animiranih detajlov in seksualno eksplicitnih elementov pri uporabnikih/cah spodbuditi poistovetenje z drugimi spoli in identitetami ter v animiranem likovnem okolju, ki želi spodbuditi domišljijo igralca/ke, pokazati, da so lahko identitete in seksualnosti precej bolj raznovrstne in zanimive, kot nas družba prepričuje. Identiteta in doživljanje spola sta lahko tudi bolj fluidne narave, razumevanje spola kot statičnega in binarnega pa le eden izmed konstruktov, ki ni nujno zadosten, predvsem pa je zelo daleč od tega, da bi bil pravičen. Poleg spola in družbenega spola je tudi užitek družbeno konstruirana kategorija. Preoblikovanje konstrukta je možno le s pozitivnim načinom prikazovanja eksplicitnih prikazov seksualnosti v vsej njeni raznovrstnosti, ki bi s pogostim pojavljanjem lahko postali sredstvo rahljanja patriarhalno določenih meja seksualnosti in osvobajanja od heteronormativnega razumevanja seksualnih identitet. Igra Pleasure-Treasure je izjava upora proti aktualni razdelitvi moči in pravic v patriarhalni družbi na vseh nivojih.

Ana Grobler je zaključila študij slikarstva (2008) in podiplomski študij videa (2013) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V študijskem letu 2009/10 je prejemala štipendijo za študij Ministrstva za kulturo RS. Razstavlja doma in v tujini, za svoje delo je prejela nekaj nominacij in priznanj. Leta 2009 je v okviru Rdečih zor v Projektni sobi SCCA na Metelkovi 6 v Ljubljani kurirala prvo razstavo slovenske feministične umetnosti. Od leta 2009 je članica programske ekipe mednarodnega feminističnega  in queer festivala Rdeče zore v Ljubljani kot članica selekcije vizualnega umetniškega programa.
http://www.e-arhiv.org/diva/index.php?opt=author&id=160&lang_pref=si
http://artfem.tv/video_art_1/
http://www.femlink.org/agression.html
































































6. MAREC
21:00
Galerija Alkatraz
Skupinska razstava: Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije
Za ostale slike klikni tu