Torek, 5. 3. 2024, ob 18.00

Projektna soba SCCA, Metelkova ulica 6, 1000 Ljubljana

Literarni večer

V slovenskem jeziku

Vstop prost

Literarni večer: Feministična poezija z Ano Makuc

Ana Makuc bo brala poezijo iz svoje nove pesniške zbirke z naslovom Švercam lubenice in svoje prevode poezije Carol Ann Duffy iz zbirke Žena sveta, ki sta pred skorajšnjim izidom pri založbi Sophia. Kar druži obe zbirki je, da sta izrazito feministični in napisani v obliki dramatičnega monologa, s čimer pesnici podarjata glas tistim, ki v naši družbi niso videni in slišani: ženskam, otrokom, begunkam in beguncem…

V pesniški zbirki 𝐙̌𝐞𝐧𝐚 𝐬𝐯𝐞𝐭𝐚 (Picador, 1999) 𝐂𝐚𝐫𝐨𝐥 𝐀𝐧𝐧 𝐃𝐮𝐟𝐟𝐲 v tridesetih pesmih s tridesetimi govorkami prida glas tistim ženskam, ki kot pravi pregovor, stojijo za vsakim »velikim« moškim – bodisi resničnim, zgodovinsko izpričanim, bodisi fiktivnim, mitskim in bibličnim – tako da te moške, kot so denimo Freud, Darwin, Orfej, Odisej, Faust, vidimo s perspektive spalnice, kuhinje in kopalnice, skozi doživljanja njihovih žena, ljubimk, sester. Vse to počne na izrazito dostopen, duhovit, šaljiv, igriv, razposajen in mestoma tudi žaljiv (satiričen, parodičen) način, predvsem pa v obliki dramatičnega monologa, kajti to je edina pesniška zbirka Carol Ann Duffy, ki je v celoti napisana v tej formi, čeprav se dramatični monolog občasno pojavlja tudi v njenih drugih zbirkah. Duffy v zbirki hoče izpostaviti, kako so bile ženske skozi stoletja na splošno v najboljšem primeru prezrte in v najslabšem utišane. Stopi v dialog s tistim vidikom zahodne ideologije, ki je žensko – v jezikih filozofije, znanosti, umetnosti in religije – zreducirala na živalskost, intelektualno infantilnost, pasivnost in odvisnost. Tako opozarja na kulturne in družbene posledice te zapuščine, ki je predolgo dajala prednost pripovedi o »možu sveta«.

Druga pesniška zbirka 𝐀𝐧𝐞 𝐌𝐚𝐤𝐮𝐜, 𝐒̌𝐯𝐞𝐫𝐜𝐚𝐦 𝐥𝐮𝐛𝐞𝐧𝐢𝐜𝐞, je, tako kot njen prvenec, Ljubica Rolanda Barthesa, napisana večinoma v obliki dramatičnega monologa. Pričujoča zbirka s feministične perspektive raziskuje materinstvo, žensko telo, nasilje, meje telesa in državne meje, med čimer vleče vzporednice (od tod tudi naslov zbirke) in tematizira mejne, vmesne, pretočne, razcepljene subjektivnosti. V zbirki spregovorijo nosečnica, novopečena mama, gospodinja, ženska, ki je preživela nasilje v družini, posiljena ženska, ženska, ki je opravila splav, noseča begunka, partnerka serijskega morilca, spolna delavka, ženska z motnjo hranjenja, mati s poporodno psihozo, depresirajoča ženska, avtistka, pesnica, otroci, begunci. Zbirka podaja družbeno kritiko skozi masko/psihograme, kritiko patriarhalnega institucionaliziranega nasilja, ki pronica v vse pore zasebnih življenj: fizično, psihično (verbalno, čustveno), ekonomsko, spolno nasilje in/ali nasilje v družini, heteronormativna nuklearna celica, neplačano in nevidno reproduktivno (gospodinjsko in skrbstveno) delo žensk, kratenje reproduktivnih pravic, evropska migrantska politika, objektivacija žensk, odnos zdravstvene ustanove do ženskih (nosečih) teles. Sama pesniška oblika ali podzvrst poezije, ki ima dolgo ženskoavtorsko literarno tradicijo (izumile so jo viktorijanske pesnice), dramatični monolog, govorke in govorce opolnomoči: to niso žrtve, temveč preživele in preživeli (ranljivi, vendar močni – kot otroci), to niso objekti, temveč subjekti, to niso človeške smeti, temveč osebe, ljudje s specifičnimi življenjskimi okoliščinami.

Info

Organizacija: 25. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore

Koprodukcija/soorganizacija: Založba Sophia, SCCA-Ljubljana

Grafična podoba festivala: Ariane Podlesny

Foto: Arhiv festivala Rdeče zore

Kontakti za medije: Saša Nemec, rdece.zore@gmail.com

Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo

Povezava do Facebook dogodka

Donacije