Rdeče zore in Kiberkino predstavljata

Filmski večer ob Mednarodnem dnevu žensk.

Iztok Klančar (SLO/NL): My Men (Moji moški), 2012, 4’20”

Esej o dveh gejih. Gejevska zveza se pogosto začne z visoko koncentracijo seksualne energije v obliki telesne privlačnosti, skozi leta pa se razvije v globoko medsebojno razumevanje. Spustil sem se v svet dveh moških, ki sta oblikovala moje življenje. Projekt skozi medij vizualnega dnevnika raziskuje značilnosti  gejevske intimnosti. Fotografski esej je v kratkem filmu prikazan s hitrimi in brutalnimi zaporedji slik in teksta. Zgodba dobi  metaforično globino v fotoknjigi.

Iztok Klančar (1980, Trbovlje) je študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Freie Universität v Berlinu ter fotografijo na Kraljevi akademiji umetnosti (KABK) v Haagu.

Razstave: Selekcija KABK, GEM, Haag – My Men (2013), razstava nominirancev za nagrado Steenbergen, Nederlands Fotomuseum, Rotterdam – My Men (2012), razstava diplomatov, KABK, Haag – My Men (2012), Bandits-Mages Festival, Bourges, kategorija študentskih filmov – Home Away (2011), Storing, De Hoop, Haag (2011), Getting Lucky, Atelier Open, Amsterdam (2010), predavanje o fotografiji na LGBT sceni, Klub Monokel & Legebitra, Ljubljana (2006), Portraits, MKC Akumulator, Domžale (2005), Berlin, KUD France Prešeren, Ljubljana (2005).

Izjava umetnika: Sem vizualni esejist in v svojem delu uporabljam fotografijo in gibljivo sliko. Svoje delo predstavljam v publikacijah in avdio-vizualnih instalacijah. S svojim na videz neformalnim vizualnim pristopom ves čas preizprašujem samega sebe in iščem smisel bivanja.

V angleščini brez podnapisov.

.

Vika Kirchenbauer (D): Like Rats Leaving a Sinking Ship (Kot podgane, ki zapuščajo potapljajočo se ladjo), 2012, 24′

Kot podgane, ki zapuščajo potapljajočo se ladjo je intimno delo, ki združuje posameznikovo subjektivnost s klinično objektivnostjo zdravniških izvidov in s tem izziva sam obstoj the kategorij. Film delno temelji na avtoričini psihiatrični diagnozi, ki je – v skladu z mednarodno klasifikacijo bolezni (MKG) – motnja spolne identitete. Skupaj z obvezno dokumentacijo za transseksualce podaja svoje osebne zapise, ki odražajo naravo spomina kot sedanje interpretacije preteklosti. Glede na povedano se sprašuje o možnostih koherentnega prikaza avtobiografije.

V filmu se sugestivne slike neopazno zlijejo z družinskimi posnetki, pojavi se večplastna resničnost, v kateri razlikovanje med tem, kar je resnično in kar ni, zastari in postane nepomembno. Gre za globoko razmišljanje o odnosu med t. i. abnormalnimi posamezniki in državo, zakonom ter psihiatrijo.

Nagrade:
Nagrada žirije (Jury Award German Competition) na 28. mednarodnem festivalu kratkega filma v Hamburgu (junij 2012)

Vika Kirchenbauer, mednarodno nagrajena umetnica in filmarka, živi in ustvarja v Berlinu. Njeno delo je bilo prikazano na prireditvah in v institucijah po vsem svetu, v več kot 30 državah, na primer na festivalu VIDEONALE.14, na mednarodnih festivalih kratega filma v Uppsali, São Paulu, Hamburgu in Busanu, na filmskem festivalu Cork in Tampere, na mednarodnih festivalih dokumentarnega filma cph:dox Copenhagen, Jihlava, Visions du Réel Nyon, na neodvisnem filmskem festivalu L’Alternativa Barcelona, Evropskem festivalu medijske umetnosti, queerovskem eksperimentalnem festivalu MIX NYC, La Cinémateque Française, PACT Zollverein, Kunstraum Bethanien Berlin, Göteborg Konsthall, Kunstmuseum Bonn in Bundeskunsthalle Bonn.
Vika Kirchenbauer v svojem praktičnem delu pogosto preučuje gradnjo pripovedi in časovne usklajenosti v razmerju do svojega spomina. Njene filme in videe bi lahko opisali kot večplastne realnosti, polne ostrih analiz, poetične lepote in absurdnega protislovja.

Povezava do kratkega intervjuja: http://v14.videonale.org/en/artist/1064-vika-kirchenbauer

V angleščini brez podnapisov.

.

Theo Solnik (D): Anna Pavlova Lives in Berlin (Anna Pavlova živi v Berlinu), 2011, 79′

Anna Pavlova, kraljica zabav, uteleša brutalno srečo in tragedijo sodobne berlinske žurerske generacije. Izgubljena na robu norosti in redke poetične lucidnosti, tavajoča po ulicah Berlina, nam pokaže plat sveta zabav, ki jo le redko vidimo. Antijunakinja civilizirane družbe, katere eksistenca je obupan poskus živeti v neskončni sreči, ne vidi sveta, ki se prične, ko glasba na zabavi ugasne.

Nagrade: Nagrada Narodne galerije za mlade filmske umetnike, promocijska nagrada mesta Duisburg, posebna nagrada žirije na Mednarodnem filmskem festivalu Cinerama BC in nagrada New Berlin Film Award za najboljši scenarij na filmskem festivalu Achtung Berlin.

Režiser Theo Solnik se je rodil leta 1981 v Sao Paulu. Tam je s 14 leti pričel z delom v gledališču kot igralec in glasbenik. Po študiju filozofije in družbenih ved na univerzi v Oslu je režiral in napisal scenarije za več kratkih filmov. Solnik je delal kot svobodni novinar in fotograf, bil pa je tudi glasbeni vodja tretjega dela 25-urne gledališke predstave Os Sertoes mednarodno priznanega brazilskega gledališča Teatro Oficina. Od leta 2006 študira režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu.

V nemščini in ruščini  z angleškimi podnapisi.

Vstop prost.

Soorganizacija: Kiberkino

Kako do Kiberpipe