Rdeče zore in SCCA-Ljubljana predstavljata

Videoinstalacijo Pravi moški in pogovor z umetnico Natašo Skušek (SLO)

Nataša Skušek je vizualna umetnica, ki pri svojem delu uporablja in kombinira različne medije. V njenih delih prevladuje tematika neenakopravnega položaja žensk v sodobni družbi. Avtorica pogosto problematizira zakoreninjene samoumevnosti, stereotipe in vloge, ki jih družba pripisuje in predpisuje ženskam. Nosečnost, materinstvo, gospodinjstvo, partnerski odnosi, prehranjevanje, prosti čas, izgled in fetišizacija ženskega telesa so elementi, ki tvorijo vsebino njenih del.

V svojem predavanju se bo osredotočila na umetniška dela (videi, fotografije), ki se dotikajo feminističnih tem. V tem kontekstu nikakor ne moremo mino njene razstave Mamica, dojilja, žena, negovalka (Center in Galerija P74, 2006), v kateri se je posvečala psihični in fizični nezmožnosti izpolnjevanja številnih družbenih vlog, avtomatično pripisanih ženskam. V sklopu razstave je prikazala video Fliperautomat, v katerem je na humoren način predstavila štiri dejavnosti, ki veljajo za samoumevna ženska opravila. V videu je ženska kakor žogica v avtomatu, ki skače med vlogami mamice, žene, dojilje in negovalke. Z umetniškim delom, ki se navezuje tudi na njeno življenje, je opozorila na vprašanje, kam poniknejo umetnice.

Z umetniškim delom Ekstaza, ki razkrinkava mit čudovitega materinstva, je želela poudariti odrekanje matere. Dojenje, ki ga ponavadi mediji prikazujejo z idealiziranimi prizori nežnosti, je v videu prikazano v zamolčanih razsežnostih: bližnji posnetki avtoričinega obraza so med dojenjem polni grimas bolečine. Otroci med hranjenjem namreč niso prav nič nežna bitja, doječe matere pa pogosto spremlja mastitis, vnetje tkiva dojk.

Sprostitev ženske, ki je dandanes spet in vedno bolj potisnjena v zasebni prostor, je Nataša Skušek nakazala v projekcijah Lebdenje in Toaleta. V izrivanju žensk iz javnega življenja je prostor kopalnice postal edino osebno zatočišče in tempelj zdravljenja ter počitka od zahtevne okolice, ki od ženske pričakuje, da bo popolna mati, gospodinja in brezobzirna seksi karieristka, če želi biti slišana in uspešna. Žensko telo v vodi je bilo s stene projicirano na kad, kjer počiva in si celi vsakdanje rane.

Nataša Skušek je v letih 2002 in 2003 sodelovala z Dubo Sambolec v dveh videoperformansih: Nohomevideos© Collectors #3 Settings in Nohomevideos© Collectors #4 Revisited. Zbirka njenih videov se nahaja v Digitalnem video arhivu Diva SCCA-Ljubljana.

Po predavanju, ki mu bo sledil pogovor z avtorico, bo obiskovalcem in obiskovalkam omogočen še sneak-peak v njeno razstavo Pravi moški, ki bo postavljena v Galeriji Alkatraz v letu 2014. Video instalacija, ki bo vsebovala videa Golica in Heri, postavljenja drug nasproti drugemu, je do karikature izpeljan kontrast vlog ženske in moškega v družbi. Golica je narodnozabavni napev, na katerega v videu pleše ženska – avtorica. V prvem planu je ženski torzo, ki miga z ritjo, gledalec (v videu) pa ji daje takt z žvižganjem omenjenega napeva. Video Heri prikazuje proces pletenja kitk iz ušesa moškega. Ženske naj bi ugajale, moški pa so torej tisti, ki naj se jih neguje ne glede na to, kakšni so. Razstava v Galeriji Alkatraz se bo ukvarjala s tem, kakšna sta v družbi predpisana izgled in obnašanje moškega, kaj naj bi čutil, kaj predstavljal in kako naj bi videl žensko (partnerico), in obenem na partikularnem primeru prikazala, kakšen dejanski moški v resnici je in koliko mu (na srečo) zmanjka do popolnega ustrezanja predpisani podobi.

Ob otvoritvi bo avtorica pripravila še sladko-grenko presenečenje: fortune cookies z listki, ki ne napovedujejo prihodnosti, ampak sedanjost, saj vsebujejo šovinistične izjave, ki jih umetnica iz samega besa zbira že leta.

Nataša Skušek (1967, Ljubljana) je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2000 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1999 je sodelovala na številnih razstavah po Sloveniji in v tujini – med drugim v okviru mednarodnega festivala Break 2.2 Invisible Threat na Ljubljanskem gradu (2003), samostojno v Centru in Galeriji P74 z razstavo Mamica, dojilja, žena, negovalka (2006), v kateri je združila fotografijo, video, objekte in zvok, na Festivalu Mesto žensk s prostorsko instalacijo Svetlo modro in rožnato v Veleblagovnici Nama (2007), na Bienalu ženskih umetnosti v Incheonu v Južni Koreji (2009), v skupinski pregledni razstavi Feministična umetnost v Sloveniji (2010), na evropski razstavi Cologne OFF 2011, Tisoč zob bolečine (2011) … V letu 2012 je v Klubu Tiffany, AKC Metelkova Mesto, razstavila svetlobno tablo, ki je na ogled do nadaljnega. Leta 2011 je prejela tretjo nagrado za haiku na 13. natečaju Brezčasnost češnjevih cvetov v reviji Apokalipsa, Ljubljana.

Koprodukcija: Galerija Alkatraz, Zavod za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana

Videoinstalacijo si lahko ogledate tudi v petek, 8. marca, med 10.00 in 17.00.

V slovenščini z možnostjo prevoda v angleščino.

Zemljevid AKC Metelkova