Odprtje festivalske infotočke in razstave
Razstava vezenine Dine Rončević (HR) Four stroke (Štiritaktni)
Dina Rončević je umetnica in lutkarica. Prihaja iz Hrvaške. Diplomirala je iz animacije in novih medijev na Umetniški akademiji v Zagrebu. Po diplomi se je šolala tudi za avtomehaničarko. Naslov njenega dela je ‘povleci, stisni, zabij, udari’. To je triletni projekt (2007-2010), med katerim se je ukvarjala s problematikami spolnih identitet in spolnih vlog v moško-nadvladujočem kulturnem okolju. Namen projekta je dekonstrukcija identitetnih kategorij, podrobneje spolnih vlog. V kasnejšem delu Dina nadaljuje s tematiko družbenega spola v kombinaciji z elementi tradicionalnega ženskega ročnega dela.
Njen projekt ‘Four Strokes’ se posmehuje položaju ločevanja dela in poklicev glede na družbeni spol.
Instalacija Tine Drčar (SLO) Umreti za življenje
Tina Drčar: idejna zasnova, kostumografija, scenografija
Ilija Terah: fotografija
Boštjan Novak: torzo
Umreti za življenje je instalacija za deset črno-belih fotografij in torzo. To je dnevnik podobnih in ponavljajočih se fotografskih motivov, z avtorico kot portretiranko, ki jim ob boku kot opomnik stoji odlitek torza umetnice. Fotografije v okičenih pozlačenih okvirjih, ponavljani koreografirani položaji ter kostumirana telesa in telesne transformacije nalašč medejo perspektivo gledalca oz. gledalke. Njihov namen je vplivati na gledalčevo oz. gledalkino doumevanje dejstev, ujetih v fotografski objektiv. Do dejstev goji namreč umetnica grotesken odnos.
Tina Drčar obravnava dvojno transformacijo (o)sebe. Prva transformacija so dejanske fizične spremembe nje same; ena za drugo, kot so se kronološko zgodile. Vsaka izmed njih je dokumentirana v treh fazah oz. koreografijah, ki jih avtorica poimenuje Spoznanje, Žalovanje in Zavedanje. Te tri faze, ki jih na fotografijah zaznamujejo kostumi vrača, smrti in osla, so vezane na doživljanje lastne resničnosti, torej drugo transformacijo – spremembo zavedanja o sebi.
Umreti za življenje je pogumna in iskrena izpoved, ki s kančkom humorja in posmeha, aktivno in afirmativno, celo agresivno stopa novim vlogam naproti, ne obupuje, temveč prevprašuje temelje lastne osebnosti in se bori za svoj obstoj, gradi nove temelje ter ustvarja druge poti. Dejstva so v tem umetniškem delu namenoma zamaskirana in težko ulovljiva, a vseeno se v podrobnostih skrivata bistvo in vsebina. Če ne gledamo dovolj pozorno ali pa ravno nasprotno, če gledamo preveč pozorno, se nam bistvo zlahka izmakne. Posledično naše razlage umetniškega dela tvorijo množico različnih interpretacij. Ta različna branja oz. mini-resničnosti pa avtorica prepušča obiskovalkam in obiskovalcem in jih z veseljem spodbuja. “Resničnost se v fotografijah izmika,” pravi avtorica “a dejstvo je dokončno, za ŽIVLJENJE gre!”
Vljudno vabljene/i, da odkrijete svojo resnico!
Tina Drčar (1977, Celje) je leta 2004 z naslovom Grafiti in grafitno slikarstvo diplomirala na Šoli za risanje in slikanje pri profesorju M. Butini in profesorici dr. T. Mastnak. Od leta 2001 do 2005 je delovala v slikarskem tandemu z Binetom Skrtom (Mala šola). Svoja umetniška dela razstavlja po Sloveniji in tujini. Slika murale, izdeluje mozaike, pripravlja tudi slikarske otroške delavnice in organizira humanitarne akcije. Projekt Defonija, pri katerem je sodelovala z umetniškimi plakati, je leta 2010 prejel Zlato gnezdo, nagrado Liberalne Akademije Slovenije. Živi v Ljubljani in ustvarja v AKC Metelkova mesto.
Videoperformansa Jelene Meek (NL) The Red Thread (Rdeča nit) in Nivea Visage Young
Nivea visage young in The red thread (Rdeča nit) sta videoperformansa Jelene Meek, ki gledalke/ca ne pustita indiferentnega. Narejena v naredi-sam maniri, nas prilepita na zaslon, a brez obljube razodetja. Rdeče-nitno izven ust-pletenje samo po sebi zastavlja vprašanje – kje je konec te dejavnosti, in v trenutku so misli prestavljene na povsem novo raven; sprašujemo se, kje je konec vsega težkega dela za ženske, konec samo ženskega gospodinjskega dela, konec bojev za enake pravice in kdaj bo stekleni strop končno počil. A odgovora, ki bi nas pomiril, ne dobimo. Nasprotno, tu je le obljuba za še več težkega dela v boju proti neenakostim vseh vrst. Jelena Meek ohranja pozitiven in aktiven pristop: “Spregovorite iz srca in spremenite svojo usodo. Ni vam treba biti oseba, kakršno si želi vaša okolica. Bodite vi,” pravi.
Nivea Visage Young kaže umetnico, kako postopoma odstranjuje svoj mnogoplastni makeup in ga razmazuje z roko po papirju. Papir na koncu razkrije avtoportretno podobo umetnice, sestavljeno zgolj iz pudra, maskare, šminke, rdečila za lica in senčila za oči. Videoperformans kaže, kako fizične in resnične maske, ki jih nosimo in igramo v vsakdanjem življenju, pravzaprav nastanejo. Naša identiteta in vloge v družbi niso nikoli take “kot so”, ampak konstruirane od nas samih in s “pomočjo” družbe, ki nas obdaja, da bi čim bolj ustrezale kulturno predpisanim normam. Na koncu pa smo vendarle sami svoj avtoportret. Mi odločamo o tem, kaj pokazati in kaj skriti.
Jelena Meek je mlada umetnica, ki je končala Akademijo za umetnost AKI Enschede na Nizozemskem. Je nominiranka nagrade Embracing Our Differences 2012. Njeno delo je eno izmed 45. izbranih izmed 2300 prijav, prejetih iz 48 držav in 38 zveznih držav. Nominirana je bila tudi za Young Talent award Delta Loyd in osvojila nagrado Encouragment Award Rabobank Amsterdam.
Množicanje za dokončanje animacije Rocks in my Pockets (Kamenje v mojih žepih) Signe Baumane (Latvija/ZDA) z ogledom trailerja
Animirani film Rocks in my Pockets govori o depresiji skozi oči avtorice Signe Baumane, ki o njem pravi tako: »Sem samostojna animatorka z osebno izkušnjo z depresijo in zato sem se odločila, da posnamem zabaven film o depresiji. In sicer iz dveh razlogov: prvič, da delim svojo zgodbo in s tem vsem ostalim, ki trpijo zaradi bolezni, dam vedeti, da niso sami, in drugič, ker smeh ustvarja distanco med Jazom in trpljenjem. Smeh je zdravilo. Smejmo se skupaj.« Hkrati dodaja, da ga je na začetku poimenovala zabaven film o depresiji, vendar ker je več kot to, ker je zabaven, žalosten in potem zabavno-žalostno-zabaven, saj depresija ne more biti le zabavna, bi ga v enem stavku opisala bolj temačno in dramatično. Nekaj kot ‘Tiha ubijalka (depresija) iz skrivne družinske preteklosti me skuša dobiti. Bom preživela?’.
Povezave:
Spletna stran filma: http://www.rocksinmypocketsmovie.com/
Trailer: http://vimeo.com/47447449
Signe Baumane je animatorka, režiserka, ilustratorka in pisateljica, ukvarjala pa se je tudi z izdelovanjem lutk, kostumov in scenografijo. Napisala je otroško knjigo Knjiga tigrov, na podlagi katere je nastal tudi film The Gold of the Tigers. Ko se je preselila v ZDA, je kot producentka in ilustratorka sodelovala z Billom Plymptonom pri številnih kratkih filmih. Za svoje filme je prejela številne nagrade (Tiny Shoes, Love Story, The Thretened One, Woman, Teat Beat Of Sex, Veterinarian). Sodelovala je tudi z Joshom Rechnitzom (Natasha), Austinom Chickom (XX/XY), Andrejem Zagdanskim (Sitnikov). Ilustrirala je številne knjige za založbo Santillana, prav tako pa ilustrira tudi za revijo Utne Reader. Tri leta je poučevala animacijo na Inštitutu Pratt. Od leta 2005 je članica Academy of Motion Pictures and Sciences, prejela pa je tudi številne filmske štipendije. V latvijski reviji Una objavlja prispevke o svojem življenju v ZDA. Njen zadnji projekt je animirani film Rocks in the Pockets, ki tematizira depresijo.
Več: http://www.signebaumane.com/
Soorganizacija: Galerija Mizzart
Vstop prost.
Zemljevid AKC Metelkova
