Otvoritev: 8. marec ob 20.00

Odpiralni čas med festivalom: 9. in 10. marec od 11.00 do polnoči, 11. marec od 15.00 do polnoči.

Po festivalu (do 18. marca): pon.- čet. od 11.00 do 15.00 in od 16.00 do 20.00, ob petkih od 15.00 do 23.00.

Razstava Podobe popolnosti?

Alenka Sottler, Kiki Omerzel in duo

Lukatarina

Kuratorki: Ana Grobler in Jadranka Ljubičič

Ilustracija, medij, ki ga je uporabljalo veliko slikark, je omogočal preživetje predvsem ženskam. To je bila tržna niša za ustvarjalke, saj so prostor »umetniškega« zavzeli in obvladovali njihovi moški kolegi, ki so jih v njem bolje sprejeli in so bili v njem bolj prepoznavni.

Navkljub današnji multidisciplinarnosti umetnikov in umetnic, stroka ilustracijo še vedno razume kot nekaj drugotnega in ne ultimativno umetniškega. Podobno velja za oblikovanje; če ustvarjalka ali ustvarjalec izhajata iz področja oblikovanja, se oznaka umetniško odmika opisu celotnega opusa njunega dela. Tako posploševanje pa ni vedno ustrezno, saj so poleg tega, da se ustvarjalci dandanes lotevajo različnih projektov – tudi takih z očitnim umetniškim angažmajem –, pomembni vsebina, ki jo vnesejo v svoja dela, in pristopi, ki jih uporabljajo. Razmisleki o umetnosti in sodobni družbi so lahko ne glede na panogo izvedbe umetniški.

Razstava v Galeriji Alkatraz, ki obravnava položaj ženske v družbi in poudarja kritiko stereotipnega prikazovanja ženskih podob in vlog, izpostavlja ilustracije kot »pravo« umetniško delo. Negira stališče do ilustracije kot Druge, v razmerju do umetnosti prezrte in določene kot deviacije, ter rekonstruira njen pomen kot ekvivalenten slikarstvu. Simone de Beauvoir je v knjigi Drugi spol napisala: »Ženska se ne rodi kot ženska, ampak to postane.« Upoštevajoč njen najbolj znani izrek, želi razstava preobrniti razumevanje ilustracije.

Alenka Sottler je priznana ilustratorka, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. V ilustracije vedno premišljeno vstavi kritiko sodobne družbe in odnosov v njej. Umetnica pa ustvarja tudi dela, ki ne temeljijo na naročilih; v njih se ji vedno znova porajajo nove inovativne in ustvarjalne rešitve, ki govorijo predvsem o ekonomiji potrošniškega sistema, ki nas obdaja. To so kritična, a redko razstavljena dela, s tenkočutnim smislom za humor in cinizem. V Galeriji Alkatraz bo razstavljenih več njenih ilustracij. Ilustracije za knjigo francoskega pesnika Malcolma de Chazala prikazujejo ženske v različnih situacijah in položajih. Črke v ilustracijah so besedila eksistencialističnega filozofa Henri-Luisa Bergsona.

Na dveh izmed njiju držita upodobljeni goli figuri dopasno silhueto ženske figure, kakor da se oblačita vanjo. Njuna vsebina odločno orisuje dejstvo, da je pomen videza postal preveliko breme in skrb. Ena izmed podob prikazuje žensko figuro v frontalni pozi, ki si oblači »zadnjico«. Gledalec se sooči z vprašanjem o pomenu in percepciji ženskega telesa v družbi. »So prsi in zadnjica, ki strmijo v gledalca, fizični atributi, ki edini določajo žensko?«

Naslednja ilustracija, ročna torbica, ki je s svojo velikostjo prerasla žensko v ozadju, gotovo opozarja na preobremenjenost z zaposlenostjo. Predloge za grafiko EX Libris za slovensko besedo, print na papir, premazan z belo tempero, prikazujejo žensko s sesalcem med črkami. Črke so palimpsestno večkrat premazane, zabrisane in na novo dodane ter ponazarjajo intelektualno delo. Sporočilo vseh predlog je jasno; intelektualke so še vedno ženske in k nalogam ženske spadajo gospodinjska opravila. Čeprav je emancipacija prinesla nove možnosti, ni izbrisala starih pravil, posledica tega pa je bila, da so postale ženske dvojno obremenjene.

Gospodinjsko delo je samo eno izmed prostovoljno neprostovoljnih neplačanih opravil v življenju ženske. Duo Lukatarina (Katarina Mrvar in Luka Mancini) govori o ljubezni in služenju kot nalogah ženske. Njuna digitalno podprta ilustracija DeSACRARIUM, Ljubezni in strasti Kozmične Ženske, nad žensko podobo na razpelu, nosi napis »Love all, serve all« v maniri oltarnih slik. Izraz upodobljene kaže panično, histerično preobremenjenost z vedno novimi zahtevami, ki jih od ženske pričakuje okolica.

Avtorja sta vsebino jemala predvsem iz podob množičnih medijev in popkulture, in jo upodobila na popartistični način, v katerem družba glorificira, reciklira in soustvarja podobo sodobne ženske. To jima je uspelo tako dobro, da podobe v gledalcu zbujajo odpor. Položaj, podoba in odnos do ženske v družbi je tisto, kar ju zanima. Ponazarjata jih v dveh vidikih, ki se med seboj prepletata. Prvi je ženska kot arhetip matere, ki varuje in predstavlja oporo, ta ju popelje do svetnice Marije, poosebljenja čistosti. Drugi, v množičnih občilih nenehno uporabljan vidik, je ženska kot objekt, ki pritegne pogled in pozornost v službi orodja za prodajo izdelkov množičnega porabništva. Raznovrstne podrobnosti v ilustraciji osvetljujejo mnogovrstne odtenke situacije, vsak od njih pa osvešča nov aspekt zlorabe ženske in njenega telesa v reklamne ter ideološke namene.

Kiki Omerzel prikazuje rezultate teh nemogočih zahtev na ženskem telesu z Mono, akrilom na platnu. Postarana Mona Liza Leonarda da Vincija, ki je v pogledu, nasmehu in gestah iskal ideal ženske, kaže le-temu popolno nasprotje. To je zagrenjena in žalostna starka, ki nikoli v življenju ni počela stvari po svoji volji, namesto tega je sledila le navodilom sveta, ki jo obdaja. To je portret ženske, ki se ne more sprijazniti s sabo in svojo starostjo, na kar aludira tudi njeno povešeno silikonsko oprsje. Sodobna družba podpira kult mladega telesa; v njej ni prostora za posameznike, ki so po fizičnem izgledu, psihičnem stanju in zmogljivostih starejši od 30 let. Prizadevanje za popolnostjo vodi v nezadovoljnost, saj zahteve zunanjosti, ki jim telo ne more slediti, ustvarjajo konflikte v notranjosti. Mona kaže past v katero se lahko oseba ujame, ko smisel življenja zamenja z lovom na uspešnost in priljubljenost za vsako ceno.

Rešitev iz situacije morda ponujajo avtoričine Puruše. Več kot samo podobne sramnim ustnicam vulve, ki razkriva mehko tkivo; slike odstirajo pogled v Bistvo. V stiku z Bistvom pa pride odkritje notranje moči, ki jo ponavadi zakrivajo prepletene misli, spomini in dojemanja, povzročeni s strani omejujoče okolice, ki zapoveduje svoja pravila. Tudi ilustracija Alenke Sottler iz knjige Prividi nosi afirmativno sporočilo. Bela in črna tempera na papirju slikata pokrajino popolnih hribčkov, na katerih sedijo ženske figure. Razmerje velikosti med hribom in figuro je podobno kot razmerje med dojko in bradavico na njej. Ženske so tu tiste, ki zavzemajo hribe, one so znova postale gospodarice in lastnice hriba oz. svojega telesa in terjajo svojo moč nazaj.

Biografije

Oblikovalski duo Lukatarina sestavljata oblikovalca Katarina Mrvar, ki je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje leta 2006, in Luka Mancini, ki je diplomiral na isti ustanovi leta 2005, trenutno pa zaključuje magistrski študij. Kot samozaposlena v kulturi se ukvarjata z raznovrstnimi problemi s področja vizualnih komunikacij. Trudita se, da z znanjem in talenti pripomoreta k izboljšanju družbe in okolja, zato ustvarjata za naročnike (društva, podjetja, organizacije in posameznike), ki se zavedajo okoljske, socialne in družbene odgovornosti. Vzporedno pa razvijata tudi lastne samoiniciativne izobraževalno-raziskovalne in umetniške projekte. Za svoja dela sta prejela številne nagrade (Brumnovo priznanje za diplomsko delo Luke Mancinija in  Brumnovo priznanje za črkovno vrsto Simtype Katarine Mrvar).

Povezava: http://www.lukatarina.net/

Alenka Sottler živi in kot svobodna umetnica ustvarja v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomirala leta 1981, podiplomski študij slikarstva pa je končala leta 1983. Več let je pisala članke s področja likovne umetnosti za otroško revijo Kekec. Ilustrira poezijo, se ukvarja z grafiko in deli na papirju. Ilustrirala je več kot 45 knjig in se predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. V zadnjih letih se je posvetila pravljicam, tako modernim (pravljice Oscarja Wilda, Svetlane Makarovič in Bine Štampe Žmavc) kot klasičnim (Svetovne pravljice, Pepelka bratov Grimm). Za črno-bele interpretacije Svetovnih pravljic je prejela mednarodna priznanja na področju knjižne ilustracije, za ilustratorsko interpretacijo pravljice Pepelka pa Zlato Jabolko.

Kiki Omerzel deluje v Ljubljani že vrsto let. Leta 1997 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost na smeri slikarstvo; istega leta se je pri profesorju Baršiju vpisala na podiplomski študij kiparstva na ALU. Od leta 1994 do danes je sodelovala na različnih skupinskih in samostojnih razstavah (Urbanarija – Soros center Lj., Magdalenska mreža – Maribor, Break 21, Grad Mala Loka, Lamutova galerija – Kostanjevica, P74 – Ljubljana, Likovni salon Celje, Jakopičeva galerija – Ljubljana). Njeni projekti so raznovrstni in vključujejo oblikovanje, ilustracijo, slikarstvo in performans.

Povezava: http://www.kiki.si/

Brezplačno.