26. maj ob 18.00

Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto

1000 Ljubljana

Obdane_i s podobami smo nekaj let opazovale_i trpljenje ljudi, ki so iskale_i zavetje v Srebrenici, in upale_i, da bodo genocid ustavile_i. Zgodil se je pred očmi celega sveta. Na zaščitenem območju Združenih narodov so leta 1995 srbske vojaške enote pod vodstvom generala Mladića v dveh dneh pobile več kot 8000 neoboroženih bošnjaških fantov in mož, več deset tisoč žena, mater, starih mater in otrok pa pregnale v begunstvo (M. Krese).

Razstava Čakamo zaman je predstavitev večletnega fotografskega projekta Mete Krese, ki dokumentira zgodbe vdov iz Srebrenice. Te so se v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja zatekle v bolj ali manj od mest odrezana begunska naselja v tuzlanskem kantonu. Nekatera naselja, zamišljena kot tista prva res kratkoročna rešitev, še vedno stojijo. Razstava govori o njih, njihovih otrocih, zdaj tudi vnukinjah_ih, ki se ne morejo vrniti v svoje domove in ostajajo ujete_i v tem vmesnem, začasnem, a v resnici dokončnem prostoru.

Obiskovalka_ec se ob obisku razstave prek fotografskih utrinkov spozna z osebnimi zgodbami, ki so razvrščene v sklope, vezane na posamezna begunska naselja, in v besedah razkrivajo imena in zgodbe begunk. Del razstave je posvečen predstavitvi tiskovnega gradiva, ki se nanaša na genocid v Srebrenici. Poleg časopisnih izrezkov so tu številne kopije pisem, ki so krožila med bosanskim vodstvom in vodstvom Varnostnega sveta Združenih narodov vse od leta 1992. Ta razkrivajo, da je svetovna javnost ves čas vedela, kaj se dogaja v Srebrenici, a vseeno nihče ni preprečil najhujšega.

Razstava se vklaplja v širši kontekst dogajanja v svetu, saj je položaj številnih begunk_cev podoben sliki, ki jo predstavlja projekt Mete Krese. Milijoni ljudi živijo v skorajda identičnih razmerah: brez urejenih osnovnih bivanjskih pogojev in dostojanstva. Zaznamovane_i s travmo ostajajo brez upanja na spremembe in na možnost življenja v skladu z lastnimi potrebami in vrednotami.

Razstavni projekt, ki je bil v podobni različici v produkciji Slovenskega kluba lani na ogled v Gledališču Miela v Trstu, je mišljen kot vprašanje, kaj prinese vojna in česa ne odnese mir. Z njim Meta Krese opozarja na dolgotrajne stiske najranljivejših v družbi. Njihove zgodbe je avtorica poglobljeno raziskala in jih ustvarjalno povezala v celoto, ki nosi močno sporočilo proti nasilju, diskriminaciji in getoizaciji. V podobah, fotografijah, poeziji Maruše Krese in katalogu, ki je izšel ob prvi razstavi, smo tako na ogled dobile_i kritično predstavitev problematike, ki je svet ni uspel razrešiti in jo je zato odrinil na obrobje svojega zavedanja.

Vdove iz Srebrenice sicer – praviloma ob obletnicah genocida – še vedno pritegnejo pozornost medijev. Prizore vojnih grozot so zamenjali prizori bolečin, ponižanj, brezizhodnosti vsakdanjega življenja. A one še vedno mirno, brez sovraštva pripovedujejo zgodbe, svoje in svojih najdražjih, izgubljenih v vojni, kot dodaja Meta Krese, ki begunske centre obiskuje redno že od leta 2017. »O njih moramo govoriti, da jih ne pozabimo,« pravi portretiranka Halida Dudić iz begunskega centra Višče.

O sebi govorijo zgolj zato, vsaj tako se zdi, da preživijo. Ne zaradi našega sočutja, našega ogorčenja in še najmanj zaradi upanja, da bodo njihove besede, pa čeprav bodo spet nekoč obkrožile svet, karkoli spremenile. Mogoče tako lažje zapolnijo tišino med bolečino (M. Krese).

Ana Grobler, Sebastian Krawczyk

Uveljavljena fotografinja Meta Krese je s fotografijami opremila več knjig, bila soavtorica monografij, nekaj knjig je tudi napisala, poleg tega pa je bila deset let urednica Fotografije, revije slovenskih fotografov. Predavala je na Oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve (danes VIST – Fakulteta za aplikativne vede), kjer je bila nekaj časa tudi predstojnica. Nekaj let je kot fotoreporterka sodelovala z mednarodno fundacijo za razminiranje ITF Ustanova za krepitev človekove varnosti, z Rdečim križem Slovenije in z avstrijsko nevladno organizacijo ISOP – Innovative Sozialprojekte. Med drugim je prejela evropsko novinarsko nagrado Writing for CEE za leto 2011; leta 2006 je od Društva novinarjev Slovenije prejela nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve za leto 2005. Pulitzer Center on Crisis Reporting ji je podelil štipendijo za dva projekta: leta 2016 za Bombaž, zgodbo o tekstilni industriji, leta 2019 pa za zgodbo o vdovah iz Srebrenice, ki živijo v zbirnih centrih več desetletij po koncu vojne. Dvakrat (v letih 2018 in 2019) je bila v ožjem izboru za nagrado Lange-Taylor Prize, ki jo podeljuje ameriška Univerza Duke. Razstavljala je na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini ter kurirala fotografske razstave.

*******************************

*******************************

*******************************

Donacije