Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto

1000 Ljubljana

Razstava bo odprta do 31. 3. 2023

Namesto da bi razstava vabila intelektualno razsvetljeno_ega obiskovalko_ca galerije k distancirani kontemplaciji o položaju abstraktne_ga posameznice_ka in o njeni_govi vpetosti v izkoriščevalski primež poznega kapitalizma, razkrivala mehanizme zatiranja, ki organizirajo naše vsakdanje življenje po principu kuća-pos’o,^[1] ali pa razgaljala, kako nam vzvodi moči diktirajo organizacijo zasebnega življenja skozi to, kaj jemo, kako se oblačimo, kako vstopamo v medosebne (romantične ali platonske) odnose, nas preprosto povabi, da za trenutek odložimo svoje delo in se sprostimo v galeriji, ki nam pričara klubsko vzdušje. Podobno kot nas nočni klubi z neonskimi lučmi in sproščenimi slogani, ki obljubljajo odklop, vabijo, da se ob koncu tedna »resetiramo«, prepustimo glasbi, razvratu in čistemu pobegu, nas umetnica z otvoritvenim happeningom in welcome drinki primami v galerijo.

Žal nas tam ne pričaka obljubljena utopija pozabe, pač pa mešanica občutkov. Nekaj ni čisto okej. Stene krasijo igrivi napisi med neonskimi lučmi, ki v svoji brezsramni pomenski izpraznjenosti delujejo kot vsiljive misli splošne anksioznosti, ki nam ne pusti pozabiti, da se preko ritualov klubskega večera ne moremo samouresničiti niti pobegniti pred samimi seboj; da nismo del neke kul progresivne urbane skupnosti, ampak le del množice, ki prav tako kot mi hlepi po pozabi, a v resnici potrebuje samouresničitev in nekaj, česar v tem prostoru ni: možnost drugačnega sveta, boljših delovnih pogojev, pravičnejše družbe in odnosov, ki ne temeljijo zgolj na imidžu.

Umetnica se igrivo loteva teme preko slikarskih in grafičnih medijev z uporabo sloganov in kontrastnih barv, ki pritegnejo oko. V svojih delih razkriva kvaziintelektualizem in pomensko izpraznjenost marketinških sloganov, ki v poskusu naslavljanja ugodja na eni in navidezne angažiranosti na drugi strani uspavajo posameznico_ka v status quo. Pri svojem delu se naslanja na tradicijo pop arta, a jo prilagaja sodobnim komunikacijskim trendom in oblikam. Pri njenem delu ne gre več za »povzdigovanje« vsakdanjega ampak za nekakšen »downgrade« umetnosti, ki si dovoli spustiti se na nivo popularne kulture.

Delo Iris Pokovec je v svojem jedru fenomenološko in se v opisu zeitgeista poslužuje zgolj jezika in forme tega zeitgeista, kar ustvarja dodatno trenje in podčrta eksistencialni nesmisel, ki nam vlada. Je eksperiment, kaj se zgodi, če se meme interpretira z memom, formo zgolj s formo in seveda vse v angleščini. S subtilno in igrivo zarezo v tančico ideologije work hard, play hard nam Iris Pokovec omogoča, da skozi izkušnjo nelagodja naredimo prvi korak v neznano. Morda proti drugačnemu svetu, morda samo v nov ponedeljek.

Eva Jus

*******************************

Iris Pokovec (1992) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2017 magistrirala z delom Všečnost in kupljivost. Njena praksa primarno temelji na text-based umetnosti v klasičnih slikarskih in grafičnih medijih, s katerimi preigrava komunikacijska orodja sodobnega potrošništva. Vsebinsko se ukvarja predvsem z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. Komercialnejši in zabavnejši del svoje produkcije vodi skozi svojo umetniško blagovno znamko Menažerija.

^[1] Ekrem Jervić, 2010 (https://www.24ur.com/ekskluziv/tuja-scena/bizarni-balkanski-glasbenik.html, 23. 2. 2023)

*******************************

Kontakti za medije: Saša Nemec, rdece.zore@gmail.com

Kuratorstvo: Eva Jus; Prevod besedila: Ana Makuc; Lektura besedila: Neja Berlič

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana

*******************************

Donacije

*******************************